»Ne zanima nas zaprta liga velikanov. To ni naše vodilo, temveč želimo čim več klubom ponuditi možnost, da se predstavijo na mednarodnem prizorišču. Tudi majhnim, da uresničijo svoje sanje.« Tako bi lahko strnili Uefino utemeljitev, čemu se je poleg lige prvakov in lige Europa odločila še za tretje tekmovanje – za konferenčno ligo. Mura je gotovo sijajen primer uresničitve tovrstnega razmišljanja. Ima skromen koeficient. Najnižjega med vsemi udeleženci. Ne le v konferenčni ligi, ampak med vsemi 96 ekipami na vseh ravneh, ki bodo zimo dočakale v evropskih pokalih.
Črno-beli so si zaradi usmeritve krovne organizacije zagotovili nastop na velikem odru, zagotovili so si vsaj tri milijone evrov. Aleksander Čeferin je prekmurskim rojakom naredil uslugo in dejstvo je, da so jo v Fazaneriji unovčili na najboljši možni način. Spisali so novo poglavje v klubski zgodovini, toda ... Četrtkov večer pod Kalvarijo bi moral biti slavnosten, moral bi biti nekaj nepozabnega, nekaj velikega, a namesto tega je bil – z nekaj pretiravanja – na neki način pljunek v obraz Uefi. Ni se niti približal temu, o čemer so bili v Nyonu tako rekoč prepričani.
Da se bo pripetil takšen scenarij, je bilo bolj ali manj jasno že v dneh pred tekmo z Vitessejem. V predprodaji je pošlo skromno število vstopnic, ampak največji optimisti so verjeli, da se bodo navijači v velikem številu odzvali tik pred zdajci. Pa se niso, kulisa v Ljudskem vrtu ni bila pomembnosti dogodka primerna. Drži, lahko bi našteli veliko razlogov, ki so privedli do tega. Prvi je vsekakor ta, da prvaki tekmecev ne morejo gostiti na svojem stadionu. Prepričan sem, da bi bila zgodba v Fazaneriji povsem drugačna, da bi bil stadion nabito poln, odhod čez most na reki Muri v 60 kilometrov oddaljen Maribor je bila za marsikoga očitno prevelika ovira. Zaradi takšnih in drugačnih razlogov, nedvomno tudi objektivnih, toda na izpitu pripadnosti do kluba so kljub temu mnogi padli. Prav tako drži, da karta nikakor ni bila poceni in da bi našli precejšnjo množico, ki si preprosto ni mogla privoščiti ogleda zgodovinskega dvoboja, vendar se mi zdi, da je bil to za večino v prvi vrsti vendarle (priročen) izgovor, da so dogajanje raje spremljali iz udobnega naslanjača v televizijskem prenosu.
Svoje je kajpada pristavil še pogoj PCT, ki tako močno vpliva na življenje vsakega izmed nas in na kaotično ter hkrati skrb vzbujajoče stanje duha v državi. Ob polemikah o (ne)cepljenju je vse ostalo potisnjeno močno v ozadje. Da, tudi najpomembnejša postranska stvar na svetu. Bolj kot klubske so postale pomembne politične barve, vendar je hkrati treba biti iskren in priznati, da tudi razmere v slovenskem nogometu niso pretirano obetavne. Prevladuje nadvse nevarno ravnodušje, ob katerem je dosežek Anteja Šimundže in njegovih varovancev ostal neprepoznaven, niti po naključju ni dobil pravšnje veljave.
Toda ne glede na to in kljub vsemu obisk v Ljudskem vrtu predstavlja veliko razočaranje. Če kdo morda misli ali celo trdi drugače, se brez potrebe spreneveda. Lahko bi na dolgo in široko razpredali, kakšno sporočilo so na tak način poslali navijači, vsaj eno je kristalno jasno – tisti, ki lahko kakorkoli prispevajo k temu, morajo storiti vse, ampak res vse, kar je v njihovih močeh, za izboljšanje nogometne infrastrukture v Murski Soboti. Vnovič bom ponovil, da bi bila zgodba v Fazaneriji gotovo drugačna. Bila bi tisto, kar zagovarja Uefa, ampak to je za četrtkovo kalvarijo pod Kalvarijo slabo opravičilo.
V takšnem ozračju tudi Alen Kozar in soigralci niso blesteli. Niso se približali podobi, ki so je sposobni, samo v tej sezoni so odigrali veliko veliko boljših tekem. V pretirano praznih tribunah niso dobili dodatnega navdiha, na krilih katerega bi morda lahko upali na presenečenje. Resda ni niti kančka dvoma, da je Vitesse boljša ekipa, premore precej več kakovosti in zlasti hitrosti, toda Nizozemci vendarle niso tako zelo dobri, da jim Prekmurci ob želeni izvedbi ne bi mogli zagreniti življenja. In spet sem prepričan, da bi se v Fazaneriji to lahko zgodilo. Ker se doma pač vsak počuti najboljše, najmočnejšega ... Energija bi bila drugačna, samozavest bi bila na neprimerno višji ravni, s tem bi bili črno-beli veliko bolj predrzni, več bi si upali.
Takšni bi bili za uglednega nasprotnika precej nevarnejši, toda vsega tega v Ljudskem vrtu niso imeli. Delovali so preveč prestrašeno. Kot bi imeli psihološko blokado, zato so ostali praznih rok, da bi bolelo še bolj, pa na koncu kakovostna razlika niti ni imela tako zelo bistvenega pomena; pri prvem golu so gostje pokazali več vztrajnosti, drugi je bil posledica nezbranosti Sobočanov …
