Namreč pred nekaj dnevi, ko nas je vse skupaj poskušal prepričati, da je Maribor svoje nogometaše zunaj reprezentančnega termina dal na voljo slovenski izbrani vrsti zato, ker so bile tokrat okoliščine tako zelo drugačne kot pred nekaj leti. Torej tako zelo drugačne kot tedaj, ko taisti vijoličasti klub s taistim športnim direktorjem ni dovolil, da bi taista slovenska reprezentanca igralce iz slovenske lige namesto v Španijo odpeljala na mini izbirne priprave v Združene arabske emirate.
Trditi, da odločilne razlike ne predstavlja Mariborčan na mestu selektorja Matjaž Kek namesto Zahovićevega ljubljanskega prijatelja izpod Šmarne gore Srečka Katanca, je v mojih očeh vrhunec absurda, vrhunec sprenevedanja. Naj se razumemo: o Katančevem vodenju naše izbrane vrste sem si na vsaki točki Srečkovega drugega mandata mislil (in to povedal) še precej slabše, kot si je kadarkoli mislil najboljši nogometaš in najboljši športni direktor, kar jih je Slovenija kadarkoli imela. Toda nihče na svetu me ne more prepričati o resničnosti Zahovićeve utemeljitve, zakaj je Kek igralce dobil in zakaj jih Katanec ni dobil.
Zahović je tokrat kot razlog za razliko navedel termin, tedaj pa je govoril o prepoznem obveščanju NZS in do danes pozabil, da je tokratno obvestilo prišlo enako zgodaj oziroma enako pozno. Skratka, kar nekaj tja v tri dni – medtem ko vsi, ki zadevo poznamo vsaj površno, zelo dobro vemo, koliko je ura. Biti iz Maribora ali vsaj biti za Maribor je pomembno. Za tiste v Mariboru in predvsem za tiste pri Mariboru je biti iz Maribora ali vsaj biti za Maribor tako zelo pomembno, kot za nikogar kjerkoli drugod ni pomembno biti od koderkoli drugod.
In če je to v marsikaterem položaju za Maribor (kot mesto) in Maribor (kot klub) velika konkurenčna prednost pred vsemi drugimi, obstajajo trenutki in dogodki, ko prav ta goreča pripadnost predstavlja največjo mogočo traparijo. Opisani primer januarskih reprezentantov zagotovo spada v to kategorijo, iz svežega naftalina pa sem ga kljub prvotni odločitvi o molku povlekel zaradi ne neposredno nogometnega in na prvi primer banalnega, v resnici pa pomembno grotesknega primera Luke Dončića.
Daleč od tega, da sem ljubitelj raznih plehkih pobud na družbenih omrežjih – trenutno se recimo z dušo in telesom zgražam nad črednim objavljanjem aktualnih fotografij vseh mogočih ljudi, ki so bile posnete pred desetimi leti. Tovrstna ideja me redko navduši, redko se mi zdi resnično dobra, pomembna in koristna – torej taka, kakršna se mi je zdela sredina pobuda domžalske rumene družine. Pozvati neko drugo, širšo družino slovenskega nogometa h glasovanju za Dončića v njegovem potegovanju za zgodovinski nastop na tekmi All-Star je sijajno. Pravzaprav je več kot sijajno.
Simpatična, prijateljska, povezovalna, vseslovenska, vsem dobra in koristna pobuda je bila nekaj nadvse dobrodošlega. In nisem si mogel predstavljati, da se kdo od izzvanih ne bi izzval ter s svetom delil svojega opravljanja »državljanske dolžnosti«, kot zdaj že praktično vsi skupaj imenujemo podpiranje trenutno najbolj vročega, najbolj globalno prepoznavnega slovenskega športnika. Vsi slovenski klubi so za odziv potrebovali le kakšno uro, Nogometna zveza Slovenije prav tako, zahvalni odziv košarkarske krovne organizacije je bil enako čudovit, pridružili pa so se tudi mnogi, ki niso bili neposredno pozvani.
Razen kot grob molčečega Maribora. Vijoličasti so imeli svoje načrte, med njimi vsekakor tudi hvale vredne lastne akcije, ki pa vedno znova ostanejo v okviru »našega«, kot temu pravijo oni. In ko pravijo našega, očitno res nikoli ne mislijo slovenskega. Kdor se je, kot na primer Tina Maze, Anže Kopitar ali Peter Prevc, pripravljen javno deklarirati za vijoličnega, lahko računa na podporo, kakršne je deležen Kek, kakršne ni dobil Katanec in kakršne ne dobi niti Dončić. Ljubljančan. Nekdanji košarkar Olimpije.
Medtem ko preostanek Slovenije z uspehi Ilke Štuhec diha enako, kot je dihal z uspehi Tine Maze in kot bi dihal z uspehi Jožice iz ljubljanskih Kosez, v Ljudskem vrtu več kot očitno povlečejo zelo debelo črto. Tako črto, ki se požvižga na združevanje, vseslovenske zgodbe, enotnost za skupen cilj in delovanje v interesu tako majhne države. Ni naš. Še več, njihov je. Žabar, kot je šaljivo in zelo posrečeno zapisala Olimpija ter na drugi strani trojanske železne zavese verjetno še bolj priskutila glasovanje za slovenski dragulj.
Verjetno bi hoteli glasovati za enako našega in precej bolj njihovega Sašo Vujačića. Morda jim lahko predlagam DeAndreja Aytona, ki je Dončića premagal na naboru, nima povezav z Ljubljano in za nameček nosi vijoličasti dres Phoenixa. Zagotovo pa bi na tekmo All-Star, če bi bilo to le kako mogoče, še najrajši poslali nekega drugega Luko – enako našega, kadar obleče dres slovenske reprezentance in ko bo barve Slovenije zastopal v tujini.
