Kapetana slovenske reprezentanca Kristjan Čeh in Tina Šutej sta v svetovnem vrhu in domov prinašata kolajne z velikih tekmovanj. Toda za njima ne zeva praznina. V Mariboru so se res izkazali z organizacijo evropskega ekipnega prvenstva in stadion Poljane je bil skoraj teden dni središče kraljice športov kar za 31 držav in več kot 1500 športnikov. Ekipno prvenstvo je res pravi pokazatelj širine športa v posamezni državi. Nekatere države imajo odlične posameznike, ki izstopajo iz povprečja (Hrvatica Sandra Elkasević, Srbkinji Ivana Španović in Angelina Topić...) toda vrh brez temeljev ne daje pravih rezultatov.
Slovenska reprezentanca je svojo nalogo opravila odlično. Cilj je bil tretje mesto in uvrstitev v I. divizijo, fantje in dekleta v slovenskem dresu pa so ta cilj presegli. Drugo mesto pred Norveško (bili so malce oslabljeni brez Ingebrigtsna in Warholma) je res vrhunski rezultat. Temu je slovenska reprezentanca dodala tri državne rekorde (400 m Rok Ferlan, 100 m ovire Filip Jakob Demšar, moška štafeta 4 x 100 m). Kakšno je sporočilo tega? Da so se fantje in dekleta na tekmi raztrgali za ekipo. Vsi po vrsti, od prvega do zadnjega, so govorili, da jim je bilo najbolj pomembno, da prinesejo čim več točk svoji ekipi, Sloveniji. V zadnjih letih nisem srečal članov reprezentance, ki bi s takim ponosom in zanosom nosili slovenski dres. Pritisk je bil velik, veliko je bilo ljudi na tribunah, medijsko je bil odmeven dogodek in vsak je čutil del odgovornosti ob nastopu za Slovenijo. Na koncu so dosegli tri posamične zmage (Čeh, Šutej, Lukan), štiri druga mesta (Horvat, Ferlan, Demšar, Potnik) in še eno tretje mesto (moška štafeta 4 x 100 m), toda bolj kot mesta na stopničkah je bilo pomembno, da so v mnogih disciplinah osvajali četrta, peta in šesta mesta, ki so tudi prinašala veliko točk. Koliko je bilo osebnih rekordov, koliko najboljši dosežkov sezone, največ pa je bilo nasmejanih obrazov, utrujenih, izžetih od vročine, a zadovoljnih, ker so se izkazali pred bučno domačo publiko.
Mariborski uspeh je dal slovenski atletiki tudi posebno zavezo. Pokazal je vodstvu zveze, trenerjem, ljudem v klubih, gledalcem, prostovoljcem, mladim in 'starim' atletom, da je to šport, ki prinaša neizmerno zadovoljstvo, iskreno veselje in predvsem spoštovanje vsakega truda, vsakega napredka za centimeter ali stotinko. Atletiko spremljam že 50 let, bolj intenzivno 40 in službeno 30 let. Nikoli so nisem upal 'na glas' zapisati, da bom enkrat spremljal slovensko atletiko med elito, da se bo bila z ramo ob rami z Nemčijo, Italijo, Španijo, Veliko Britanijo ... Pa bo prišel tudi ta dan. Za to klobuk dol pred Jernejem, Andrejem, Rokom, dvema Janoma, Žanom, Filipom, Mitjo, obema Klemnoma, Majem, Sandrom, Luko, Blažem, Kristjanom, Anžetom, Jurijem, Matevžem, Lucijo, dvema Majama, Živo, Anito, dvema Veronikama, Klaro, Niko, Uršulo, Karin, Nejo, Lio, Tino, Nušo, Martino, Oriano, Lino in Joni.
