Priznamo, klavrn konec raket, ki se tekmovalno od EuroBasketa poslavljajo že po dveh tekmah, je presenetil tudi nas. Pred prvenstvom smo pisali o tem, da tako močne Slovenije še ni bilo, da je zdaj končno res prišel čas za preboj (vsaj) v četrtfinale, da je ekipa dozorela in da je tega tudi sposobna. To je prepoznala tudi mednarodna košarkarska zveza, ki je rakete na seznamu favoritov postavila celo na četrto mesto, torej med tiste reprezentance, ki bodo v boju za kolajne. Nekaj takšnega je potiho napovedala tudi kapetanka Teja Oblak, tudi vse njene soigralke pa so prav žarele od samozavesti in ambicij. Vsaj tako je bilo videti.
Potem pa je prišel odhod v Bologno in tam hladna prha, ki je Slovenke ekspresno ohladila od žgočega sonca, ki v teh dneh pripeka v prestolnici Emilije-Romanje. Boljša je bila že Litva, ki je vsaj na papirju predstavljala najšibkejšo reprezentanco v skupini B in se je na EuroBasket vrnila po desetletju suše in odsotnosti z njega. Že v prvih minutah so uvodne tekmice strle zelo šibek odpor Slovenk, katere je v igri z individualno kvaliteto držala le naturalizirana Američanka Jessica Shepard (25 točk, 18 skokov), ki se je ekipi priključila šele dober teden pred prvenstvom. Ostale, ki so se na odhod v Bologno pripravljale več kot mesec dni, so delovale povsem razglašeno. Celotno tekmo so lovile Litvo, jo za kratko obdobje v tretji četrtini celo prehitele, a na koncu padle mnogo prelahko.
'V redu, en slab dan se zgodi,' smo si rekli. Slovenke bodo zdaj neverjetno motivirane in odločne, da se jim zgodba ne ponovi, premagale bodo tako Italijo kot Srbijo, je napovedal slovenski selektor George Dikaulakos. Ni torej bilo možno, da bi Slovenke še enkrat v tekmo vstopile tako mehko in tekmicam dopustile, da se ekspresno razigrajo, kajne? Razen samega začetka, ko so še parirale Italiji, se je zgodilo prav to. Že ob koncu prvega polčasa je bila slovenska vojska razbita, rakete so strmoglavile, zgodil se jim je še en neuspešen poskus vzleta. Ob polčasu je razlika znašala visokih 23 točk, Slovenke bi lahko rešil le še čudež.
Ta se je skoraj zgodil, potem ko je Dikaulakos med polčasom varovankam povedal besede, ki jih "nočemo vedeti" in polomil stol v garderobi, je bil pristop povsem drugačen. A bilo je prepozno, čeprav so Slovenke pokazale igro, s katero so med pripravami napovedovale velike stvari, jim je ob ponovnem lovljenju tekmic na koncu zmanjkalo moči. Od izenačenja pet minut pred koncem so Slovenke do konca zmogle le še štiri točke, prednost Italije pa je znova narasla na enajst točk ter na je koncu videti precej prepričljiva.
Po tekmi so v slovenskem taboru veliko govorili o ponosu, da so se uspele vrniti v izgubljeno tekmo. Premalo pa so govorili o tem, zakaj je bila tekma ob polčasu sploh izgubljena in o tem, kako so si lahko še drugo tekmo zapored privoščile, da so tekmicam omogočile toliko odprtih metov in lahkih zaključkov, same pa so akcije zaključevale brezidejno in samostojno. Razumemo ponos ob vrnitvi po tako visokem zaostanku, a vendarle ta vrnitev ni prinesla zmage in epskega preobrata, torej bi morali pretehtati drugi občutki, tisti ki jih je zbudil porazen prvi polčas, ki je bil tudi usoden za boleč poraz. Tega si pač ne bi smele privoščiti.
Ponos gor ali dol, Slovenke so na dveh tekmah doživele dva poraza in na najslabši možni način zaključile prvenstvo. Če prištejemo še domače prvenstvo izpred dveh let, je Slovenija pod vodstvom Dikaulakosa na petih tekmah doživela pet porazov. Dejstvo, da so bili vsi dokaj tesni, ne spremeni ničesar, tega se čez leta nihče ne bo spominjal. Vprašanje je torej, kaj tej ekipi manjka, da bi uresničila svoj potencial, ki ga glede na prikazano v kvalifikacijah in med pripravami premore? Selektor je izpostavil izkušnje in globino, a vendar se vsaj prvi del odgovora zdi nesmiseln. Pred prvenstvom so v slovenskem taboru ves čas poudarjali, koliko so se naučili iz domačega prvenstva in kako odločni so, da se ne sme ponoviti. Pa se je in to čeprav grški strateg pravi, da je tokrat vse zelo drugače, vsaj rezultatsko ni. Izgubile so proti Litovkam, ki jih vodi 19-letnica in katere prvenstva Stare celine niso videle že desetletje, torej jim izkušenj manjka še precej več. Vseeno pa so po dveh tekmah pri dveh zmagah in se bodo z Italijo pomerile za prvo mesto v skupini.
Zapravljena priložnost se zdi res velika in vprašanje je, če bo kmalu spet prišla podobna. Teja Oblak je stara 34, Eva Lisec 30, torej velik del slovenske udarne peterke pred sabo nima več ravno veliko tovrstnih priložnosti. Morda bo prišla še ena ali dve, potem bo potrebna nova pomladitev, vprašanje pa je, kdo jih bo v te priložnosti vodil. Dikaulakosu se pogodba po prvenstvu izteče in čeprav bi po lastnih besedah rad ostal, rezultatski argument za njegovo prihodnost na slovenski klopi ni ravno močan. Reprezentanca pač ne more živeti le od dobrega vzdušja in zmag v kvalifikacijah in med pripravami, ključne so zmage na prvenstvih, teh pa pod njegovim vodstvom še nismo videli. Odgovorni se morajo torej vprašati, je cilj biti ponosen ob porazih in razočaranjih, ali pa si res želijo doseči nekaj bolj odmevnega, za kar so ob neuspehih potrebni drugi občutki?
