Pravljice oziroma palestinskih sanj o mundialu je bilo konec pred dobrim tednom dni. Oman je izenačil v sedmi minuti sodnikovega dodatka z enajstmetrovke. Ta dramatična tekma je bila morda ena zadnjih, ki si jih je ogledal palestinski nogometaš Abdallah Mazen Huweila. Nekaj dni kasneje, ko je v enem izmed redkih še stoječih zdravstvenih domov v Gazi čakal na pomoč, je priletel eden izmed izraelskih projektilov.
Na Instagram profilu palestinske nogometne zveze je vse več osmrtnic. Nogometašev in nogometnih delavcev, ki ne bodo videli več nobene nogometne tekme, nobenega mundiala. Ubitih je bilo že več kot sto palestinskih nogometašev, uničena je bila nogometna infrastruktura, o domači ligi ne razmišlja nihče več, reprezentanca je na neki večni gostujoči turneji.
Izrael jim po krutem koncu mundialskih sanj ni posul soli na nogometne rane, temveč je nekaj dni kasneje na sedež palestinske nogometne zveze odvrgel solzivec. Zakaj? Zakaj pa ne. Ker lahko.
Izrael ima »carte blanche«. Počne kar želi. V Gazi izvaja genocid in seje smrt, kljub temu pa še vedno nemoteno igra v kvalifikacijah za nogometni mundial. Pod svojo zastavo, s svojo himno. Seveda v Evropi, ker v Aziji oziroma na Bližnjem vzhodu ne morejo. Zakaj, najbrž ni potrebno pisati.
Rusi so po drugi strani že dolgo na hladnem. Kot so bili tam v devetdesetih nekaj let Jugoslovani oziroma Srbi in Črnogorci. Ali pa pred tem zaradi apartheida Južna Afrika. Povedano drugače, Rusi so dobili rdeči karton, Izraelci še niti rumenega.
Izrael ima pač dovoljenje za ubijanje. Podelile so jim ga zahodne sile na čelu z ZDA. Pri tem imajo imuniteto brez omejitve roka veljavnosti. Na praktično vseh področjih, tudi v športu.
V nogometu še niso dobili kartona. Fifa je sicer že lani maja napovedala, da bo sredi julija 2024 sklicala izredno sejo, na kateri bodo odločali o usodi izraelske zveze. Vendar je bila odločitev preložena na nedoločen datum. In potem še enkrat. Leto dni in nekaj sto mrtvih palestinskih nogometašev kasneje še vedno čakamo na famozno sejo oziroma kakršnokoli odločitev. V primeru Rusije je bila Fifa precej hitrejša. Potrebovala je manj kot štiri dni.
Nekega resnega pritiska, da bi Izraelcem podelili vsaj rumeni karton, ni čutiti. Če so pred dobrimi tremi leti nekatere reprezentance napovedale, da zaradi ruske invazije na Ukrajino ne bodo igrale z Rusijo, pa tokrat velika večina nacionalnih nogometnih zvez molči. Oziroma sledi zunanji politiki svoje države. Tudi zdaj, ko se je Izrael odločil napasti še Iran in je vžigalna vrvica na sodu smodnika že skoraj povsem dogorela.
Znameniti rek von Clausewitza pravi: »Vojna je nadaljevanje politike z drugimi sredstvi.« Tudi šport je nadaljevanje politike z drugimi sredstvi. Me pa v tej luči denimo zanima, kaj se bo zgodilo, če bo Donald Trump začel zahtevati vključitev Rusije na »njegovo« svetovno prvenstvo 2026, ki ga ZDA gostijo skupaj s Kanado in Mehiko – in to dolgo potem, ko se bodo kvalifikacije že začele? Kar glede na Trumpovo odkrito koketiranje s Putinom ne gre izključiti.
V športu so bila pravila igre vedno bolj jasna kot pa v politiki. Tudi zato sem imel vedno neprimerno raje šport kot pa politiko. Toda šport je že dolgo le še eno orodje v rokah politike in politikov. In zato mi je čedalje manj pri srcu.
