Dvorana Tivoli je svoje odprtje doživela leta 1965 s koncertom legendarnega trobentača Louisa Armstronga – Satchma. Le mesec pozneje je gostila tudi prvo veliko športno tekmovanje – svetovno prvenstvo v namiznem tenisu. Starejši poznavalci tega športa vedo povedati, da je v tistih dneh Tivoli pokal po šivih in da so ljudje v vrstah čakali na vstopnice, da bi v živo videli največje mojstre celuloidne žogice na zemeljski obli. Namizni tenis je bil tudi v Sloveniji vedno zelo popularen. Kot otroci smo ga radi igrali tako pri šolski telovadbi kot v kleti ali garaži kakšnega sošolca ali prijatelja. Takrat smo vsi hoteli biti Dragutin Šurbek ali Antun Stipančić, legendarna zvezdnika nekdanje skupne države, ki sta premagovala tudi najboljše Kitajce. Tudi Slovenci smo imeli igralce, kot so bili Edvard Vecko, Miran Savnik, Robert Smrekar ter sestri Andreja in Vesna Ojsteršek, ki so se v ostri konkurenci prebili v vselej močno jugoslovansko reprezentanco ter z njo vsaj v ekipni konkurenci, Vecko pa tudi med dvojicami, osvajali kolajne na evropskih in svetovnih prvenstvih.
V času samostojnosti je Slovenija prva leta malce izgubila stik z evropskim in svetovnim vrhom, a ga počasi spet pridobivala nazaj. Mnogi so že pozabili, da so tako dekleta leta 2005 z Biljano Todorović, Martino Safran in Heleno Halas kot fantje leta 2017 z Bojanom Tokićem, Darkom Jorgićem, Denijem Kožulom in Janom Žibratom osvojili bron na ekipnem evropskem prvenstvu, s katerih ima Tokić še tri brone med posamezniki in dvojicami, Jorgić pa srebro med posamezniki. Tokić, ki je v Ljubljani simbolično končal z igranji na turnirjih, je v marsičem oral ledino in kot prvi enakovredno igral tudi z najboljšimi na svetu. Jorgić se je prvi tudi prebil med najboljšo deseterico, najvišje na šesto mesto, kar je v tako globalnem športu res vsega spoštovanja vreden dosežek, ki bi bil marsikje v tujini precej bolj cenjen kot v Sloveniji.
Ljubljana letos že tretjič gosti najboljše igralce sveta na vse bolj uveljavljeni seriji turnirjev WTT Contender. Predlani, ko so bili tu še vsi najboljši Kitajci, je bil obisk še kolikor toliko soliden, lani že precej slabši, letos pa bi gledalce lahko po večini šteli le v nekaj deset. Tudi, ko so bili na delu najboljši Slovenci na čelu z Jorgićem, obisk ni posebej narasel. Še dobro, da se je med morda 300 ali največ 400 gledalci na njegovih zadnjih tekmah našlo nekaj takšnih, ki so ga med dvoboji glasno spodbujali in tako poskrbeli za vsaj nekaj vzdušja. Po četrtfinalni zmagi nad zanj neugodnim Japoncem Togamijem, ki se mu je tako oddolžil za poraz v osmini finala na svetovnem prvenstvu, je tudi sam izrazil željo, da bi ga na polfinalu spodbujalo nekaj več ljudi, a je dvorana tudi v zgodnjih nedeljskih popoldanskih urah še vedno bolj kot ne samevala.
Ne bom prvi, ki bom zapisal, da je ljubljansko občinstvo v odnosu do vrhunskega športa precej razvajeno. Čeprav smo v kolektivnih športih, kot so košarka, nogomet, ženski rokomet in hokej, v tej sezoni spremljali nekaj vrhunskih predstav tudi na evropski ravni, na prste obeh rok zlahka preštejemo tekme, ki so vsaj približno napolnile Stožice ali Tivoli. V posamičnih športih je glede tega samo še slabše. Za promocijo ljubljanskega turnirja je bilo narejeno kar nekaj, ključne tekme so bile celo v prenosu na slovenski televiziji, a je tivolska dvorana vseeno zevala prazna. Morda bi se kdo obregnil tudi ob ceno vstopnic, ki so stale 18 evrov, saj bi ob denimo 10 evrih vendarle prišel še kdo več. Jorgića bi denimo lahko prišel podpreti tudi kdo več iz njegovega Hrastnika, kot to že leta počnejo ob nastopih njihovega kajakaškega mojstra Petra Kauzerja, kadar ta tekmuje v Tacnu.
Oktobra naslednje leto bo Ljubljana gostila posamično evropsko prvenstvo v namiznem tenisu, ki se bo odvijalo v dvorani Stožice. Pristojni, tako v mestu kot na zvezi, bi že zdaj morali razmišljati, kaj storiti, da se zgodba glede (ne)obiska ne bo spet ponovila, kar bi tako za mesto kot za Slovenijo pomenilo zelo slabo reklamo. Bojim pa se, da se zavest Ljubljančanov, kaj pomeni vrhunski šport, še dolgo ne bo spremenila.
