jasmina kandorfer Odkrito.si

Globoka žalost slovenske voditeljice: jokala v ...

Ilka Stuhec Svet24.si

Prva Izjava Ilke Štuhec: Vedela sem, da me ne sme...

darilo Petisvet.si

Čarobna darila za vsako nebesno znamenje posebej

beltinci_bankomat Svet24.si

FOTO in VIDEO: Ostala je globoka luknja: v ...

Sophida Kanchanarin Svet24.si

Kritizirala je stvaritev princese, sedaj ji grozi ...

Miley Cyrus, London (2) Najstnica.si

Miley z goloto išče pozornost

salome2 Njena.si

Salome se je življenje obrnilo na glavo

Miha Andolšek
Miha Andolšek
1 22.09.2018 19:14:41

ANTHONY TONČEK RANDOLPH: Vedno bomo imeli Istanbul

www.alesfevzer.com
Prišel, videl, zmagal. In odšel. Dal nam je eno dobro poletje. Najboljše, nepozabno poletje in še dve tekmi »bisa«. V zameno za državljanstvo in potni list Evropske unije.

Na prvi rojstni dan zlate pravljice je odigral še zadnjo reprezentančno tekmo. Pri 29 letih, ko ima pred sabo vsaj še nekaj dobrih, morda najboljših let. Je bilo vredno pred dobrim letom dni na vrat na nos spreminjati zakonodajo in mu podeliti državljanstvo za to peščico tekem? Da, v njegovem primeru vsekakor. V nasprotju z denimo Arielom McDonaldom.

Brez njega danes ne bi bili evropski prvaki, prišel pa je tudi zdaj, ko marsikdo drug ni prišel. In ob obletnici pohoda na zlato pomagal, kolikor je pač lahko v tej septembrski misiji, ki se je že od samega začetka zdela obsojena na neuspeh. Prišel je, pa čeprav bi bila njegova odpoved resnici na ljubo najbolj pričakovana. Logična, razumljiva, sprejemljiva, kakor vam je ljubše. Lahko bi se poslovil že tistega nepozabnega večera pred letom dni v dvorani Sinan Erdem. Ker vse poti z vrha vodijo le še navzdol. Ker je svoj del dogovora že izpolnil. Ker je že dal tisto, za kar je bil pripeljan. In ker je vendarle govora o Američanu v za košarkarja zrelih letih, ki igra za madridski Real, ne pa o nekem golobradem Ljubljančanu, ki igra denimo za Sixt Primorsko.

Tudi tokrat je več kot korektno – pravzaprav še precej več kot to – opravil svoj del posla. Igral je, kot bi bil iz Kranja, če si znova sposodim besede hrvaškega novinarskega kolega. Bil je večji Slovenec od marsikaterega Slovenca, če si dovolim še malce patetike.

Enajst uradnih tekem v dresu s slovenskim grbom, pravi gola statistika. Nekatere dobre, spet druge malo manj. Tistih prvih je bilo več, tiste prve bodo ostale v spominu. V spominu bo ostal Istanbul, ki se zdi danes oddaljen precej dlje kot pa le leto in dva dni. Ni jih malo, ki bodo rekli, da je bil morda prav on tisti manjkajoči košček, da s(m)o po letih bridkih razočaranj končno naredili še zadnji, najtežji korak. Neobremenjen s preteklostjo in skrbno izbran s strani KZS, da je zakrpal luknjo na »štirici«, kjer v slovenski reprezentanci ni bilo pravega igralca vse od Matjaža Smodiša, na igrišče pa je poleg nesporne kvalitete prinašal tudi nekaj »rodmanovskega«. Na parketu ni ne bežal pred udarci ne varčeval z njimi. V spominu bo ostalo, kako je Kristapsa Porzingisa povabil na »pogovor« pred dvorano. Ali pa kako se je nekaj dni kasneje z odra na Kongresnem trgu drl »Tri, štiri – babe!«.



Sicer je kot eden redkih v vsej tisti silni evforiji in opitosti ostal kolikor toliko trezen. Nasploh se je vseskozi zdel malo odsoten, odmaknjen; s strani, zviška je gledal na košarkarsko norijo v deželi, kjer je pot med evforijo in tragedijo zelo kratka. Vse skupaj je sprejemal s pokeraškim izrazom na obrazu, ki je le redko izdajal kakršnokoli čustvo. Resnoben, morda zasanjan, kdo ve, nikoli nismo docela prišli do dna liku in delu Anthonyja Randolpha. Vendarle je plesal le eno poletje. In ta septembrski bis. Je pa bilo dobrih deset in še nekaj tekem več kot dovolj, da v nemškem Würzburgu rojeni in v Madridu živeči Anthony Erwin Randolph mlajši postane Tone. V času, ko tujci na sončni strani Alp niso vedno in povsod sprejeti odprtih rok, s(m)o njega ekspresno posvojili. V časih, ko ni vedno lahko biti tujec v Sloveniji, je bil on Tonček. Tudi to so v državi, ki se tako rada deli na leve in desne, na »naše« in »vaše«, želeli nekateri izkoristiti v propagandne namene ter tistim »drugim« med drugim očitali hinavščino.

Sam se s tem ni obremenjeval, njega to ni pretirano zanimalo. Zdaj je odšel. S potnim listom EU v žepu, kar mu bo sem in tja olajšalo nadaljevanje klubske kariere, mi pa se podajamo v pomladitev in negotovo obdobje. Vedno pa bomo, tako on kot mi, imeli poletje 2017.

Istanbul je bil začetek čudovitega prijateljstva. Bilo je kratko, a sladko. Kot v kultni Casablanci tista ljubezenska avantura med Rickom alias Humpreyjem Bogartom in Ilso alias Ingrid Bergman. Čudovita ljubezenska zgodba z omejenim rokom trajanja. Ker je bilo v danih okoliščinah vedno le vprašanje časa, kdaj se bodo poti znova ločile. A ... »Vedno bova imela Pariz,« je prelestni Bergmanovi ob uri slovesa dejal Bogart. Vedno bomo imeli Istanbul, lahko zapišemo ob uri slovesa od Randolpha.

Kakor hitro je prišel, je tudi odšel. Brez očitkov, brez obtoževanj, brez obžalovanj. Zbogom in hvala za vse ribe, če končam z besedami Douglasa Adamsa.

Članki iz rubrike