Toda nič od tega niti malo ne spremeni vsega, kar bi bilo morda bolj primerno in bi se bolj spodobilo povedati čez kakšen dan, a je preprosto treba povedati zdaj. Ne povedati, treba je kričati, tako kot kričijo javnost in navijači. Ker če zdaj ne kričiš, prikimavaš ekstremnemu nadrealizmu, podprtemu s kakšno brezplačno letalsko vozovnico in sočno svinjsko zarebrnico.
Predstavljajte si katero od znamenitih nadrealističnih del legendarnega Johna Cleesa, ki ravno v teh dneh z veliko mero samoironije hodi po svetu na turneji z naslovom Če me želite videti zadnjič, preden umrem. Lahko pobrskate v prebogati zakladnici nepozabnega letečega cirkusa Monty Pythona, lahko najdete kaj poznejšega. Predstavljajte si absurdne kultne filme Jima Abrahamsa, med katerimi zagotovo poznate vsaj franšizi Ali je pilot v letalu in Napihnjenci, ali pa si predstavljajte Robina Hooda in može v pajkicah ter druge podobne stvaritve še enega velikana iz zlate dobe parodije Mela Brooksa. No, našel se je človek, ob katerem so Cleese, Abraham in Brooks pri svojih častitljivih letih videti kot čisti amaterski začetniki. Milan Mandarić jih je pustil za seboj; najprej jim je le sledil, nato pa jih za nekaj korakov prehitel in zadevo nadgradil. Potem ko smo v pisarnah Olimpije gledali Mandarićevo parodijo na logično, transparentno in običajno vodenje kluba, smo to poletje lahko videli še več. Videli smo (in gledamo) Mandarićevo parodijo na Mandarića. Gledamo norčevanje iz norčevanja, gledamo poteze, ki v vrhuncu nadrealizma urinirajo po potezah, ki so že tako ali tako bile absurde in so urinirale po zdravi pameti. Predvsem s potekom predvčerajšnjega četrtka smo prišli na točko, na kateri resnično obstajata le še dve možnosti. Ena je govoriti, vpiti, kričati in ob tem z vsemi okončinami kazati na nove razsežnosti gledališča absurda. Druga pa je molčati, a s tem postati še bolj grotesken od gledalcev prej omenjenih filmskih parodij, ki buljijo v televizijo ali platno, se o vsebini pogovarjajo s prijatelji, ves ta čas pa iz tega ali onega razloga sploh ne vedo, da gre za parodijo. Predstavljajte si, da gledate katerega od teh filmov ali skečev mojstrov norčevanja, pri tem pa ne veste, da se norčujejo. Oprostite, toda povsem resni spremljevalci dogajanja pri Olimpiji nas spominjajo ravno na take gledalce, pa naj so ti spremljevalci navijači, mimoidoči na ulici ali naši novinarski kolegi. Da, tudi med slednjimi se najde kakšen tak, le da gre za nekoliko drugačen tip nevednosti – pravzaprav za nevednost, ki je nastala s kakšnim računom, ki ga je namesto novinarja ali medijske hiše poravnal pilot Olimpijinega letečega cirkusa.
PREBERITE ŠE ENKRAT. IN ŠE ENKRAT. IN ŠE ENKRAT ...
Mandarić je odpustil Igorja Bišćana ter ob absurdnem navajanju absurdnih razlogov za odstavitev zgodovinskega dobitnika dvojne krone velikokrat, morda celo največkrat omenil ime Matevž Turkuš. Češ da hrvaški strokovnjak v vsej svoji trmi ne pošilja na igrišče izjemnega talenta Olimpijinega mladinskega pogona. Danes, natanko tri mesece pozneje, šampionska Olimpija, ki je tedaj brez Turkuša v Ljudskem vrtu premagala Maribor in praktično v neposrednem obračunu postala državna prvakinja, za taistim vijoličastim rivalom zaostaja osem točk, potem ko je derbi v Stožicah izgubila z 0:3. Danes ta Olimpija nima trenerja oziroma jo je na ključnih tekmah prvega dela sezone vodil trener, ki ni trener. Danes v ekipi, ki je bila spomladi pojem logičnosti, utečenosti in praktičnosti, ne deluje nič, nekaj peska v oči sta predstavljala le nerealno lahka nasprotnika v prejšnjih dveh krogih evropskih kvalifikacij, prvi spodobni pa je polprazne ter vidno nervozne Stožice prav tako pokoril. In to na dan, na katerega je Bišćanov rabelj Turkuš, potem ko je resda dobil eno nepomembno minuto v Olimpijinem dresu, kot posojen igralec odšel v drugoligaški Bravo. Predstavljajte si, točno na ta dan, točno na ta četrtek. Zdaj pa si dosedanji del tega odstavka preberite še enkrat. In še enkrat. In še enkrat. Zdaj pa pustite, da se vam vse skupaj usede, in preberite še enkrat. In ko boste četrtič prišli do formulacije 'točno na ta dan, točno na ta četrtek', boste videli, da si Cleese, Brooks in Abrahams česa takega zagotovo ne bi mogli izmisliti. Ne vsak posebej in ne vsi skupaj. Če bodo kje po kakšnem naključju slišali za dogajanje v nogometni Ljubljani, bodo zagotovo stoje zaploskali mojstru, ki jih je presegel. Hkrati pa se po večkrat prebranem odseku, ki v nekaj vrsticah spektakularno oriše vso grotesknost absurda in ves absurd grotesknosti, močno zamislite, če še vedno verjamete, če še vedno gledate in če še vedno ne kričite. Če še vedno niste tako ali drugače, dejansko ali figurativno dvignili glasu ter povedali, da se iz vas ne bo norčeval nihče. Pa četudi je prinesel denar, ki je – kar je neizpodbitno dejstvo – skupaj z dvema klasičnima harakirijema Zlatka Zahovića prinesel Olimpiji dva državna naslova v zadnjih treh sezonah.
OPROSTITE, KAKO JE S KRVIM TLAKOM ZDAJ?
Ne dvigniti glasu proti ekipi, bog ne daj. Pravzaprav se nam včasih zdi, da se še dobro držijo glede na to, kako jih je nekdo to poletje zmasakriral, zmešal in premešal, kot da bi si za šalo delal neužiten koktajl za na plažo. Ne proti Aleksandru Linti, bog ne daj. Človek je v Ljubljano prišel v službo, želel je biti pomočnik kolegu in se nikoli ni prijavil za vse, kar se mu je dogajalo po ekspresnem slovesu Ilije Stolice od vedno vroče stolice. Ne proti Turkušu, bog ne daj, bog ne daj. Bišćan je nekoč izjavil, da mu je v celotni zgodbi najbolj žal tega, da je ta nadarjeni fant postal del medijskih zapisov in nasploh javne obravnave. Prav ima, to je pravcata tragedija, ki je ne krivega ne dolžnega mladeniča zaznamovala, a se ji ob opozarjanju na krivca zanjo preprosto ni mogoče izogniti. In ne dvigniti glasu proti navijačem Olimpije, bog ne daj, bog ne daj, bog ne daj. Česa je sposobna Ljubljana in česa so sposobni navijači Olimpije, smo videli pred tremi meseci, ko je enotno zeleno mesto po rokah nosilo Bišćana in svojemu junaku vzklikalo kot še nikoli nobenemu. Mandariću taka Ljubljana ni bila všeč, ni si znal lastiti uslug za sijajno, celo genialno Bišćanovo imenovanje, temveč je v neskončno priljubljenem Hrvatu videl ustvarjalca sence, v kateri ni mogel živeti. Zato je vse, kar je bilo lepega, dobrega in uspešnega, preprosto – oprostite, toda resnično ni druge besede – razfu*al. Dejal je, da mu je dvigovalo krvni tlak in ga pošiljalo v bolnišnico, ko Bišćan državni prvak ni postal mesec dni prej in s precej večjim naskokom. Res nas zanima, neskončno nas zanima, kako je kaj s tem tlakom in drugimi vitalnimi znaki danes, ko je »morilec« Bišćan neznano kje in ko so se po razsulu, ki je vladalo pod hrvaškim strokovnjakom, razmere tako zelo lepo uredile. Videti Olimpijo, ki igra bolj prepričljivo, ki zmaguje višje, ki ima višjo prednost, ki bo gotovo prej prvak in pri kateri Turkuš blesti v vsem svojem sijaju, mora biti vsaj tako blagodejno za zdravje kot uspeh v pravdanju z novinarji, ki so nadrealistični cirkus do potankosti prepoznali že pred časom. A da ne bomo v nadrealizem, ironijo, sarkazem in parodijo zdaj pregloboko zašli mi, bodi dovolj. Saj je že tako ali tako toliko preveč, da ne bi moglo biti bolj.
