Po evropski – lahko ji rečemo tako – blamaži na prvi tekmi zadnjega kroga kvalifikacij za ligo Europa, ko so Olimpijo in Ljubljano premagali tako nogometaši kot navijači Spartaka, smo kritično spomnili na izjave Milana Mandarića. Saj veste, tiste hvalospeve ob zmagoslavju nad (skorajda) amaterji iz Helsinkov, ki so prišli v slovensko prestolnico bolj kot ne v vlogi turistov, na povratni domači tekmi pa so bolj kot igrali želeli nogometašem zeleno-belih razkazati vse lepote glavnega finskega mesta in se malce pohvaliti z igriščem z umetno travo. Nogometaši Helsinkov se zares niso kaj prida trudili, zavedali so se, da je bilo vprašanje o zmagovalcu tega dvoboja – če je takšno vprašanje sploh kdaj obstajalo – odločeno že v Ljubljani, zato so povratno tekmo odigrali, ker tako pač velevajo pravila. A tega se, kot vse kaže, ni zavedal veliki vodja zeleno-belih, ki se je že po tekmi v izjavah, ob katerih bi človek pomislil, da gre za mojstrsko parodijo v slogu nikdar pozabljenega in tudi v današnjih časih briljantnega Monthy Pythona, tolkel po prsih in razlagal, »da se lahko Olimpijin nogomet primerja z nogometom najboljših evropskih moštev«. To je bil le vrh ledene gore, le vrh absurdnih izjav in predvsem absurdnih dejanj predsednika Olimpije, ki je, vse odkar je prišel v slovenski nogomet, doktoriral iz gledališča absurda.
Že prejšnji teden smo izpostavili dejstvo, da se absurdne in nikomur – verjetno tudi njemu samemu ne – razumljive odločitve in izjave Milanu Mandariću vračajo kot bumerang. Saj veste, primer dveh mladih Olimpijinih igralcev, zaradi katerih naj bi službo izgubil za Mandarićeve pojme preveč popularni strateg zmajev Igor Bišćan. V naštevanju neverjetnih, za lase privlečenih razlogov, zakaj je hrvaški strateg le nekaj dni po tem, ko se je z Olimpijo veselil dvojne – pozor, dvojne! – krone, izgubil službo, je skorajda 80-letni srbsko-ameriški poslovnež samega sebe presegel z izpostavljanjem misli, da Igor Bišćan ni dovolj vključeval mladih igralcev v prvo moštvo. V taisto moštvo, ki je vse do zadnjega izdihljaja zadnje sezone bilo izjemno težko bitko z Mariborom za naslov državnega prvaka … Mandarić je izpostavil predvsem dve imeni: Martin Pečar in Matevž Turkuš. Oba fanta sta bila seveda povsem nedolžna v celotni zgodbi in ju je njun šef izkoristil le kot prikladen izgovor. Ne zavedajoč se, da eden od njiju sploh ni imel pravice nastopa v članski konkurenci, po vsej verjetnosti pa Mandarić verjetno sploh ni vedel, kako sta fanta videti, kaj šele, da bi ju kdaj videl igrati. A dobro: tudi če kupimo v zgodovini najbolj absurden razlog za odpustitev izjemno uspešnega trenerja kot legitimen, potem je pogled na zdajšnjo ekipo Olimpije zares smešen. Danes v dresu Olimpije ne blestita ne Martin Pečar ne Matevž Turkuš. Še več, nobenega od njiju sploh ni v moštvu. Prvega je Mandarić prodal ob prvi malce boljši ponudbi – nekaj, kar v zadnjem času redno počne –, drugega je Olimpija posodila v ljubljanskega drugoligaša Bravo. Da, fant, ki bi moral v prejšnji sezoni igrati za prvo moštvo zmajev, ko so se ti z vsemi močmi borili za naslov državnega prvaka, je danes, ko je nekaj mesecev starejši, po Mandarićevem mnenju dovolj dober le za drugo ligo.
A v novem tednu je Milan Mandarić svoje gledališče absurda dvignil na povsem novo raven. Način, na katerega se je odkrižal človeka, ki v bistvu ni bil ničesar kriv, saj se ni sam prijavil na delovno mesto, na katerega ga je vrgel predsednik zmajev, je ostuden. Smrdljiv. Vse kaj drugega kot gosposki. Sicer se poskuša prvi mož Olimpije v javnosti kazati kot velik gospod, gentleman iz Amerike, vendar se veliki gospodje od nedolžnih ljudi, ki so želeli v najboljši veri pomagati, poslovijo s stiskom rok. Morda s kakšno floskulo, zahvalo. Tudi če v resnici ne misli tako. Pravi gospodje bi naredili nekaj takšnega. Vsekakor pa ne bi naredili tega, kar je naredil Milan Mandarić Aleksandru Linti. Jasno, Linta je v Olimpijo prišel le in zgolj kot pomočnik Ilije Stolice, srbskega trenerja, ki ga je predsednik ljubljanskega kluba ekspresno brcnil. Da Mandarić Stolici ni dal dovolj časa, je neizpodbitno dejstvo. »Ilija Stolica je novodobni trener, del generacije mladih trenerjev, kot so na primer Pep Guardiola in ostali trenerji, ki vpeljujejo nove sisteme igre, ki temeljijo na napadu. Ilija je zelo komunikativen in ima dober dialog z igralci. Vzdušje je zelo dobro, zato sem z njim zelo zadovoljen. Tega nisem imel pri Igorju Bišćanu, ki je bil pravi delavec in je imel disciplino, toda ni imel prave komunikacije z igralci, s klubom, z nikomer. Gledal je samo na rezultat in kako bomo zmagali ter bili prvaki. Zaslužil si je to, treba mu je čestitati in imeti do njega spoštovanje. Toda Olimpija potrebuje nekaj novega, modernega,« je recimo za 24ur ameriški poslovnež srbskih korenin dejal le nekaj dni, preden ga je odpustil. A pustimo zdaj Stolico ob strani in se osredotočimo na Linto.
»Poslovni direktor NK Olimpija Ljubljana Dejan Stamenković je na sestanku s trenersko ekipo, ki jo je v Olimpijo pripeljal nekdanji trener Ilija Stolica, dosegel dogovor o sporazumni prekinitvi pogodb, kar pomeni, da Aleksandar Linta in ostali trenerji tudi uradno ne sodelujejo več z Olimpijo. Tekma v Domžalah je najboljši dokaz, da je bila odločitev o prekinitvi sodelovanja nujna. Izbira in postavitev ekipe, ki ju je uporabljal Aleksandar Linta, sta se izkazali za zgrešeni in neučinkoviti tako na tekmi z Mariborom kot tudi s Spartakom iz Trnave. Na žalost ima neustrezno kadrovanje posledice tudi na sestavo moštva za povratno tekmo v Trnavi, ki bo enaka, kot je bila na prvi tekmi v Ljubljani. Pravila UEFE namreč določajo, da je sestavo ekipe mogoče spremeniti najpozneje 24 ur pred prvo tekmo,« so zapisali na uradni spletni strani zeleno-belega kluba in tako brez kakršnegakoli sramu vso krivdo zvalili na Linto.
Kot da ne bi bilo dovolj, da so na srbskega strokovnjaka obesili izključno krivdo za huda poraza proti Mariboru in Olimpiji – čeprav je sam verjetno še najmanj kriv (še enkrat, nikdar si ni želel mesta glavnega trenerja) za stanje v zmajevem gnezdu –, so mu naprtili še krivdo za dejstvo, da bo dežurni gasilec Samo, pardon, Safet jutri imel številne težave pri sestavi začetne enajsterice, saj bo imel od klasičnih napadalcev na voljo samo Ivana Lendrića, ki pa se je zmajem šele priključil. Ni treba biti ravno raketni znanstvenik za ugotovitev, da Linti očitajo, da za zadnji krog kvalifikacij za ligo Europa ni prijavil Andresa Vombergarja, ki je po golu v Domžalah zdaj, kot vse kaže, znova ljubljenec zeleno-belih pisarn. Toda po naših informacijah naj bi bil Vombergar v nemilosti Linte – in pred tem Stolice – ravno zaradi Mandarića, ki ni želel, da bi argentinski Slovenec dobival priložnost za igro. Navsezadnje se mu je pred tedni predsednik Olimpije javno odrekel in jasno povedal, da Vombergar ni dovolj dober za Ljubljančane. »Da, tudi on je na izhodnih vratih in bo odšel. On ni napadalec, kot ga potrebujemo. Je drugačen od tistega, kar je obljubljal Mladen Rudonja, ko ga je pripeljal k nam,« je še nedolgo nazaj za robustnega napadalca govoril Mandarić, ki je v zadnjih mesecih diplomiral iz demantiranja samega sebe.
Po tekmi z Domžalami je prvi mož Olimpije za Sportal še malce pokritiziral Linto in Stolico. »Kje naj začnem? Na žalost je marsikaj manjkalo. Zaradi tega sem najbolj razočaran. Prišli so z velikimi priporočili, ampak manjkala je igra, ki smo jo želeli, mladi igralci …« je govoril. Se vam sliši znano? Manjkala je igra. To je očital Igorju Bišćanu. Da je bojda preveč defenziven. Kar je precejšen paradoks glede na to, da Mandarić vsakič znova ne pozabi pohvaliti Marka Nikolića, nekdanjega trenerja Olimpije, ki je odšel zaradi rasizma (ki to v veliki meri ni bil) in ki velja za doktorja obrambnega nogometa. Da so manjkali mladi igralci. Tudi to je očital Bišćanu, a kot smo razložili malce prej, je Mandarić tisti, ki taiste mlade igralce bodisi prodaja bodisi pošilja na posodo.
Groundhog day. Svižčev dan. V nekaterih prevodih Neskončen dan. Zagotovo se spomnite kultnega filma, v katerem dobi Bill Murray v vlogi egocentričnega vremenarja Phila Connorsa nalogo posneti reportažo o Svižčevem dnevu, tradicionalnem festivalu v mestecu Punxsutawney, ki jo zdolgočaseno tudi opravi, a ko se naslednji dan zbudi, se zave, da ponovno doživlja isti dan. In tako znova in znova. Tako nekako se verjetno počutijo vsi, ki delajo z Milanom Mandarićem. Da se zbujajo znova in znova v isti dan. Dobro, ne povsem isti, kajti na položajih trenerjev se ljudje vendarle menjavajo. A predsednik jih najprej pozdravi, nato pa odslovi s praktično enakimi besedami. Ne verjamete? »Upamo, da bomo dosegli stabilizacijo, ki jo iščemo. In uspešno sodelovanje med trenerjem in klubom ter klubom in trenerjem,« je za Sportal po zmagi nad Domžalami Mandarić pojasnil, zakaj je kar triletno pogodbo pod nos pomolil novopečenemu strategu (uradno naj bi to postal 3. septembra) Zoranu Barišiću. Se vam sliši znano? Taiste – ali pa vsaj zelo podobne – besede je Mandarić uporabil tudi, ko so v zmajev tabor po vrsti prihajali Pušnik, Nikolić, Vanoli, Elsner, še enkrat Pušnik, Bišćan in Stolica (dežurni gasilec Hadžić in Linta sta tu izvzeta). Zato je bolj ali manj jasno tudi, kaj bo prvi mož zmajev dejal, ko bo odpustil Barišića. Saj veste. Igra ni bila prava in ni uporabljal dovolj mladih igralcev ...
