Kingsley Boateng je bil v četrtek zvečer zelo slab. Če Olimpija tudi po zaslugi sreče (in Nejca Vidmarja) ne bi izločila Triglava, bi bil največji krivec za neuspeh. Toda niti napredovanje Ljubljančanov ne more pregnati ključne misli: zakaj Boateng sploh še dobiva priložnost za dokazovanje?
»Boateng, zamenjaj se sam, če te že Barišić noče!« je v trenutku, ko je obup dosegel vrhunec, s praznih tribun stadiona v Stožicah zakričal navijač Olimpije. Kakopak si je ob tem od jeze pulil lase in ni bil edini. Večina, ki se je odločila v živo ogledati tekmo med Olimpijo in Triglavom, se je čudila temu, kaj je na zelenici ljubljanskega stadiona počel v Italiji vzgojeni nogometaš ganskih korenin. In to vseh 90 minut! Pravzaprav je zgrešil dve »smrtni« priložnosti. Prvo celo, ko je bila mreža gola kranjskega kluba povsem praznega. Drugo z nekaj metrov. Zadel je tudi prečko; ne, ker ne bi imel dovolj sreče, temveč zato, ker je bil premalo natančen. Hkrati se je naivno ujel v številne prepovedane položaje, izgubil kopico žog in za nameček zaradi tega, ker pač preprosto ni spremljal akcije, storil še neumen prekršek za prosti strel, iz katerega so Gorenjci izenačili.
Pri vrhu v evropskem smislu
Če bi nekdo na tej tekmi pisal rubriko Kako so igrali, bi bila za Boatenga najbolj primerna misel, s katero smo pred kratkim že postregli: »Zgrešil je poklic.« Če bi se Boatengu taka kalvarija pripetila prvič, bi seveda razumeli. Vsak ima lahko slab dan. Če bi se mu drugič v kratkem času, bi pač rekli, da je očitno v krizi. Le kdo ni bil. Še Lionel Messi jo je spoznal osebno. Toda Boateng … No, kar zadeva italijanskega Afričana v vrstah Olimpije, potem pač kot pribito drži dejstvo, da je bila tokratna katastrofalna predstava zgolj vrh ledene gore. Ali gore groze, če želite. Spomnite se le groteskne predstave, s katero je 24-letnik postregel na prvi tekmi evropskih kvalifikacij s Spartakom. Zmaji so tedaj krvavo potrebovali vsaj en zadetek, Boateng je zapravil vsaj tri izjemne priložnosti. Ne, ker ne bi imel sreče. Ta res nikdar ni bila pravi faktor v njegovih igrah. Bolj zato, ker pač preprosto ne zmore, ne zna. Tisti, ki ga poznajo, pravijo, da je nekdanji član Milana dejansko zelo prijeten fant. Zabaven, navihan, pozitiven. Ampak v nogometu pač vendarle šteje le igrišče. In očitno že ni naključje, da se je našel zelo dober razlog, zakaj nogometaš Milana kluba ni mogel najti nikjer drugje kot v Sloveniji. Ne glede na več kot očiten vzorec naglega nazadovanja je Boateng v Ljubljani dobil dovolj priložnosti za dokazovanje. Do danes je odigral 28 tekem, toda bore malo je bilo takšnih, na katerih je izstopal. Šest zadetkov skrbi, da statistika ni grozljiva, a če bi nekdo beležil tudi število zapravljenih priložnosti … Uh, nočemo niti pomisliti na to, kako visoko bi bil na tej Boateng. V evropskem smislu!
Mogoče je bil nervozen
Vsak trener, razen najbolj zloben, bi seveda stopil v bran takšnemu nogometašu. In tudi Zoran Barišić je. Razumljivo, logično, na neki bizaren način celo pohvalno. »Dobro … Zgodi se!« niti malo ni želel biti preveč oster na Dunaju rojeni Avstrijec srbsko-hrvaških korenin. »Kar je najpomembnejše, je to, da smo kreativni. Da imamo dinamiko v napadu. Da si priigramo priložnosti. Okej, Boateng ni imel svojega dne, vsaj kar zadeva natančnost pred golom tekmeca. Ne vem, mogoče ni bil dovolj sproščen. Mogoče je bil nervozen. Vseeno pa je najpomembnejše, da konstantno prihajamo v priložnosti. To je zame najpomembnejše.« In po svoje ima Barišić prav. Težava bo le, če bo njegova ekipa kljub temu, da bo prihajala v priložnosti, izgubljala, ker jih ne bo znala izkoriščati. Proti Triglavu bi se ji to že skoraj maščevalo, ko bo nasprotnik še malce boljši …
Ni bil edini, bilo jih je veliko
Da je Boateng nekaj časa nekaj vendarle počel pravilno, kaže to, da je bil svoj čas celo mladi italijanski reprezentant. In to ne ravno celo večnost nazaj! A da se mu je nekje na poti zalomilo, je zdaj že kristalno jasno. Toda naj ob tem ne bo pomote: saj vemo, da se trudi. Nihče noče biti slab. Nihče si ne želi, da bi bil zanič, ampak hkrati bo že res, da se trudi lahko tudi mladinec Marko. Ali Haris, če želite. Oziroma dodajte ime po izbiri. S ključnim podatkom: prispevek tega mladinca morda ne bo kaj prida večji, bo pa neprimerno cenejši. Vendarle ni zanemarljivo, da Boateng zagotovo ne spada med slabše plačane nogometaše Olimpije. Ravno nasprotno. Ni zaman v klub prišel v času ere Ranka Stojića. No, saj ni edini. Veliko jih je bilo. Dejansko občutno preveč. Je pa Boateng – hočeš nočeš – v tem trenutku v očeh navijačev ljubljanskega kluba pojem zgrešenega kadrovanja Olimpije pod vodstvom Milana Mandarića. Pa saj bi težko bilo drugače, ko je danes pri koritu eden, jutri spet nekdo drug. Vprašanje je le, kdo je boljši v prepričevanju. Ali risanju gradov v oblakih, če želite. Stojić je bil v tem izjemen. Vseeno pa je treba razumeti tudi tistega navijača, ki je Boatengu besno zabrusil, naj se raje zamenja kar sam. Saj ga je treba razumeti; in vse enako misleče. Njim vstopnic nihče ne podari. Celo plačati morajo, da vidijo to. Potem pa nekdo, ki je tako dobro plačan, ki mu je bila tako dobra pogodba več kot očitno podarjena, igra tako slabo. Konstantno slabo.
Res bi bilo bolje, če bi trener v ogenj raje poslal mladinca. Tudi ta bi se trudil. Za precej manj …