aljosa bagola prava Odkrito.si

Aljoša Bagola žaluje

bencin, gorivo Svet24.si

Gorivo bo jutri malce cenejše

smrt, umiranje Petisvet

7 stvari, ki jih doživimo v trenutku smrti!

portugalska ladjica Svet24.si

Smrtonosno portugalsko ladjico opazili v Jadranu: ...

Lucila Solá_al pacino Svet24.si

FOTO: Ima novo! In to še enkrat mlajšo od njega

čokolada Najstnica.si

Recept za zdravo čokolado

Marko Potrč in Lili Žagar Njena.si

Marko Potrč: 'Težko je priznati, a je konec …'

Andrej Miljković
Andrej Miljković
6 11.09.2018 10:00:23

Halo, Igor, bi bili selektor Slovenije?

Odnos do selektorja nogometne reprezentance je bil zame vedno kot odnos do predsednika vlade.

In to še posebej velja, kadar se pojavi občutek, da bi bilo enega ali drugega treba zamenjati. Najbolj zgrešeni, da ne rečem neumni, so se mi vedno zdeli umotvori v slogu »no, potem pa ti povej, kdo naj bo«. Vsakdo ima popolno, neodtujljivo pravico meniti, da bi predsednik vlade moral oditi s svojega položaja – in ta pravica se mu ne zmanjša niti za vrednost ciprske reprezentance (torej niti za drobec, da ne bo kakšne pomote), če ne zna ponuditi alternative. Naslednika. Boljšega od slabega. Še več, nikoli ne bom od nikogar, ki bo imel premierja za neprimernega, pričakoval, da bo znal imenovati primernejšega. Stvar je tukaj jasna: nesposobnega je treba odstaviti, nato pa obstaja točno določena procedura, ki da priložnost novemu.

In tako ima vsakdo popolno, neodtujljivo pravico meniti, da bi svoj stolček moral zapustiti selektor, v mnogih državah v mnogih pogledih celo mož, močnejši in pomembnejši od šefa kabineta ministrov. Nikoli nisem mogel razumeti, kadar kdorkoli komurkoli ni dovolil zagovarjati odhoda nekega šefa reprezentančnega strokovnega štaba, če ni imel jasno razdelane vizije o novem možu na tem položaju. Torej če ni znal odgovoriti na puhlico »no, potem pa ti povej, kdo naj bo«. Pri čemer se sploh ne bom spustil še dve nadstropji človeške bebavosti nižje, kjer najdemo kaj v slogu »no, potem pa bodi selektor kar ti«. To so globine brez svetlobe in kisika, kjer razumne razprave niso mogoče.

Ko sem menil, da mora s selektorskega položaja oditi Srečko Katanec, nisem imel niti najmanjšega pojma, kdo naj ga nasledi. Nikogar niti v najbolj norih sanjah ne bi mogel razglasiti za svojega kandidata, pod nikogaršnjo kandidaturo se ne bi podpisal niti z začetnicama, kaj šele s polnim imenom. Nisem bil za Matjaža Keka in nisem bil proti. Nisem bil za Roberta Prosinečkega in nisem bil proti. Nisem bil za Tomaža Kavčiča in nisem bil proti. Dokler se je v mehkem, odlično plačanem stolčku z nasmeškom na obrazu iz vseh nas norčeval človek, ki si je zdaj še udobneje postlal v milijonskem Iraku (kapo dol za poslovno žilico, ni kaj), sem hotel le to, da bi mu nekdo vzel tako stolček kot nasmešek. Ker si ju že davno ni zaslužil.

Ko smo prišli do točke, na kateri se je prvemu (torej stolčku) odpovedal sam, medtem ko je drugega (torej nasmešek) obdržal, pa sem razplet z malce stisnjenimi zobmi sprejel, a sem si obljubil, da bo ostalo pri tem. Da bom dogodke sprejel kot uresničitev lastne želje in želje številnih slovenskih nogometnih navdušencev. Da bom spregledal napake v postopku, nesprejemljiv način odhoda in še kaj ter da bom brez podpiranja katerega od kandidatov in brez nasprotovanja kateremu od njih zadevo prepustil prav tako natančno določeni proceduri za dajanje priložnosti drugemu, naslednjemu. Čeprav tistemu, ki ga je na svoji zadnji tiskovni konferenci tako nesramno (ne nespretno, nesramno) za svojega naslednika »imenoval« kar Katanec sam.

Nisem želel dovoliti, da bi mi še taka podlost vsilila mnenje v trenutkih, ko mnenja in preferenc nisem imel. Tudi nisem hotel imeti. Argumenti za Kavčičevo imenovanje so se mi nekaj tednov pozneje zdeli dobri. Ne bom rekel, da boljši kot argumenti za imenovanje koga drugega, in ne bom rekel, da slabši. Dobri. Dovolj dobri. In verjeli ali ne, danes se mi dobri zdijo argumenti za to, da bi Kavčič nadaljeval, pa čeprav je s štirimi porazi na prvih petih tekmah (in z zmago nad selekcijo črnogorske lige) sestavil najslabši izkupiček v slovenski selektorski zgodovini. Verjeli ali ne, nisem za Kavčičevo odstavitev. Ji ne nasprotujem, a tudi nisem za njo. Ob tem pa se mi je zgodilo nekaj, za kar bi si mislil – če bi o čem takem sploh kdaj razmišljal –, da se mi ne more zgoditi.

Ne zagovarjam zamenjave zdajšnjega selektorja, kajti iskreno v tej mineštri slovenske reprezentančne apokalipse nimam niti najmanjšega pojma, ali je kriv kaj več kot kdorkoli drug od vpletenih. Ne zagovarjam zamenjave zdajšnjega selektorja, a hkrati tokrat vem, koga bi želel imeti na tem položaju, če bi se odgovorni odločili za prekinitev aktualne pogodbe. Vem, koga bi poklical, povabil, se z njim poskušal dogovoriti in ga na vsak način hotel imenovati, če bi bil v nekem trenutku po odločitvi za to pristojnih položaj izpraznjen. V glavi imam njegovo državljanstvo, zaradi katerega bi postal prvi tujec na slovenski klopi. V glavi imam njegovo podobo, ki se je vtisnila v zavest vsakega ljubitelja nogometa na sončni strani Alp. V glavi imam ime in priimek. Igor Bišćan.

Če bi jutri (ali pojutrišnjem, ali čez en teden, ali čez en mesec) Slovenija ostala brez selektorja povsem potolčene izbrane vrste, te poteze ne bi pozdravil in ji ne bi nasprotoval. V tem pogledu sem – priznam – resnično izgubljen, kajti spoznal sem, da je bilo v naši izbrani vrsti že dolgo narobe precej več kot Katanec in da ne znam oceniti, v kolikšni meri je trenutno narobe Kavčič. Nikakor pa ne bi bil izgubljen, če bi me vprašali za mnenje, katero številko najprej zavrteti. Kultni Parni Valjak je v sijajnem komadu prepeval, da ima Zagreb še vedno isto klicno število – čeprav to ne drži več in je v primerjavi s časom nastanka pesmi treba zavrteti še meddržavno kodo, bi v hrvaško prestolnico poklical brez razmišljanja.

Najmanj za to, da bi vprašal, ali se vidi, kako se vidi in zakaj se vidi. Če bi bili ti odgovori taki, kot pričakujem, da bi bili, pa bi svojo idejo tudi nadaljeval. Ne mislim, da je čudodelec – daleč od tega, nikoli ga nisem malikoval in celo ob njegovi epsko absurdni odstavitvi pri Olimpiji v njem nisem videl ne božjega daru ne mučenika. Prepričan pa sem, da gre za strokovnjaka, s katerim bi veljalo poskusiti bolj kot s komerkoli drugim. Za mladega, izjemno nadarjenega trenerja, ki mi je pokazal ogromno tistega, kar bi lahko pomagalo rešiti slovensko reprezentanco. Ogromno hrbtenice, ogromno strogosti v kombinaciji z malodane očetovskim mentorstvom, ogromno nepopustljivosti, premišljenosti, načrtnosti, vzgoje.

Pokazal mi je, da mu ob popolni predanosti rezultatu in cilju ni mogoče prodajati sranja, da ne kupi bedarij, da trenutni nogomet pozna bolje od trenutnih nogometašev in da so njegove izkušnje iz časov igranja na najvišji ravni tako bogate, hkrati pa tako sveže, da v Sloveniji ne česa ne koga takega preprosto nimamo. Hkrati si tudi ne moremo privoščiti, saj nam realno ni dostopen nihče s tovrstnim arzenalom – z izjemo najboljše in hkrati najslabše poteze Milana Mandarića, ki je po spletu okoliščin ostala v dometu in dosegu. Če k temu dodam še, da je možakarju pokončne drže, spoštljivih besed in častnih dejanj uspelo postati idol ljubljanskih množic ter si pridobiti izjemno spoštovanje vseh ostalih – vključno z mariborskimi –, pa se mi hitro prikrade celo misel o možnosti takojšnjega precej bolj polnega stadiona.

Pa tudi takojšnjega novega zagona, takojšnjega novega upanja. Ne evforije, lepo vas prosim, te v tem breznu verjetno ne bi prinesel niti Pep Guardiola. Zagona in upanja pa gotovo, morda celo trohice vere v sprejemljivo lepše čase. In v danih okoliščinah zgodovinske krize, ki boleče spominja na čase vsesplošnega zaničevanja nogometnih podalpskih smučarjev, je to več, kot sem si sploh drznil verjeti, da bi se mi lahko prikazalo tam nekje v megleni daljavi. Pri čemer me resnično zanima, ali se prikazuje tudi vam in ali se prikazuje komu od tistih, ki so za iskanje luči na koncu tunela poklicani, postavljeni in plačani.

Članki iz rubrike