Jure Dolenec je obšel brez nekega prevelikega pompa. Oziroma vsaj ne s takšnim pompom, ko bi si ga zaslužil najboljši strelec v zgodovini reprezentance.
Bi je naš Pero Metličić. Ali pa, glede na pričesko, naš Staffan Olsson. Odličen levičar, pa tu ne mislim na politično opredelitev. Finale DP je bil njegov »last dance«, zadnji ples. Zadnjo tekmo je odigral v Rdeči dvorani. Tam, kjer se je pred mnogimi leti dokončno uveljavil na največji sceni. »Volimo Jureka više od bureka!« se mi je pred taisto Rdečo dvorano nekoč davno v uho drl nek navijač, medtem ko so Dolenec, Bezjak, Gaber in ostala druščina na odru proslavljali enega izmed naslovov. Ducat let kasneje se je za konec še enkrat povzpel na rokometni Triglav.
Dobrih tekem, dobrih predstav skozi vsa ta leta ni manjkalo, a ena (naj)boljših potez je prišla prav na jesen kariere. Med letošnjim svetovnim prvenstvom na Hrvaškem. Samo prvenstvo ni prineslo nekega rezultatskega presežka, ravno nasprotno. Dolenca ni bilo zraven, Dolenec je takrat že zaprl reprezentančno poglavje. Nabralo se je leti in nabralo se je poškodb. Potem je sredi neke januarske noči prišel klic selektorja Uroša Zormana. Ni ga rabil dolgo prepričevati, na hitro je spakiral in via Zagreb. Najbrž bi prišel tudi peš.
Bile so tudi slabe tekme, bile so tudi napake in posledično so bile tudi kritike, toda če mu česa ne moremo očitati, je to odnos do dresa z državnim grbom. Eden tistih, ki se je vedno odzval klicu domovine. Z dejanji in ne le z besedami. Tudi zaradi tega sem ga imel vedno rajši od bureka. Pa imam tudi burek zelo rad.
Če so imeli košarkarji Jaleta Lakoviča, s(m)o imeli rokometaši Jureta Dolenca. Po Zagrebu se je dokončno poslovil od reprezentance. In odšel je kot najboljši strelec v zgodovini slovenske izbrane vrste.
Nobena zgodba ni večna, a če je prava, če je dobra, ostane za vse večne čase. In Juretova je vsekakor ena takšnih. Od (škofjeloškega) Podna do vrha.
