Tedaj nismo poznali ne facebooka ne twitterja, tedaj med dopustom ni bila naša glavna skrb ta, kako najhitreje vsem svojim prijateljem poslati kar največ takšnih in drugačnih selfijev. Takrat smo nestrpno čakali, kdaj bo ura odbila sedem zvečer, da bo povezava z internetom cenejša. In v glavnem kramljali s pomočjo programa mIRC, ki bi danes veljal za banalno obliko komuniciranja. Tedaj pa je bil za nas okno v svet. Trinajstega novembra tistega leta sem na mIRC-u bržčas osvajal tudi kakšno dekle (vsaj upal sem, da je, da se nekdo ne dela norca), a še vedno se v živo spomnim, da sem občutno največ svoje pozornosti namenil znancu iz Romunije. Ne vem, pod kakšnim vzdevkom je bil prijavljen v mIRC, vem pa, da je bil "glasen" in "pameten" kot le kaj. Ves čas sva se prerekala o tem, kdo bo naslednji večer dobil nogometni obračun v Bukarešti. On se je hvalisal, kako bo Romunija povratno tekmo dodatnih kvalifikacij za svetovno prvenstvo dobila z izidom 4:0, jaz sem na vse načine iskal argumente, zakaj bo Slovenija tista, ki se bo veselila preboja na mundial. Ko sem imel vsega vrh glave, sem mu zabrusil: "Potopil vas bo Mladen Rudonja!" To je bilo za mojega romunskega znanca preveč; bruhnil je v smeh in kar nekaj minut je potreboval, da je prišel k sebi. "Rudonja?! Tisti napadalec, ki na več kot 50 tekmah ni zabili niti enega gola?!? Če ga zabije on, pridem v Slovenijo in bova teden dni 'žurala' na moje stroške," mi je odvrnil.
Dva dni pozneje, ko je bilo slavja konec, ko sem za silo prišel k sebi in ko sem zbral dovolj moči, da sem se spet prijavil na mIRC, mojega romunskega prijatelja ni bilo na spregled. In potem še nekaj tednov ne. Pa tudi v Slovenijo nikdar ni prišel. Ko sva se čez čas spet "srečala", je bil neverjetno molčeč, želel se je pogovarjati o vsem drugem, le o Rudonji ne.
Da je Srečko Katanec zelo specifičen strokovnjak, vemo vsi. Včasih se zdi, da čeprav bi vsi Slovenci trdili, da je nekaj belo, bi on vztrajal pri svojem, da je črno. Zna biti trmast kot le kaj. In nemogoče ga je premakniti, ko tega ne želi. Ko je v tistih zgoraj opisanih časih ves čas potiskal Rudonjo v prvo enajsterico slovenske reprezentance, je bil neomajen kljub glasnim kritikam številnih rojakov. "Slovenija ima v Rudonji edinstvenega nogometaša. Gre za obrambnega srednjega napadalca," se je norčeval celo nekdanji angleški reprezentant Joe Royle. A Katanec je verjel v Turbo Rudija in bil na koncu za to poplačan na najboljši mogoči način: hitronogi nogometaš je svoj edini gol na 65 reprezentančnih tekmah dosegel v Bukarešti in z njim Sloveniji priigral zgodovinski nastop na svetovnem prvenstvu. Dokaj podobna je bila zgodba Milana Osterca. Javnost se je zgražala, ker ga je Katanec ves čas rinil v ospredje, navijači so skorajda podpisovali peticijo za to, da bi v napadu igral nekdo drug, toda Katanec se ni dal. In epilog? Jagoda je le nekaj dni pred Rudonjo zabil neverjeten gol, brez katerega se verjetno ne bi uvrstili na SP 2002. Prlek je romunsko mrežo zatresel s strelom iz mrtvega kota. S strelom, ki je bil v bistvu podaja. In spet je bil Srečko tisti srečko, ki se je zadnji smejal.
Pravijo, da se zgodovina ponavlja. Če se res, potem vem, kaj se bo zgodilo 5. septembra na tekmi med Švico in Slovenijo. Prepričan sem, da se bosta ponovila Rudonja in Osterc, v njuni vlogi pa bo tokrat Andraž Struna. Fant, ki ne kriv in ne dolžen v reprezentanci igra na levem boku, čeprav je desničar. In fant, ki mu Katanec slepo zaupa, čeprav si navijači zaradi tega od besa pulijo lase (na trenutke se, roko na srce, to res zdi težko razumljivo). In fant, ki bo v Baslu, Bernu, Ženevi oziroma kjerkoli bomo že gostovali jeseni, zabil odločilen gol za Euro 2016. In to z levico!
