V nedeljskem popoldnevu so se morali v derbiju, ki je nogometne sladokusce pustil na cedilu, zadovoljiti s točko, s čimer so sicer dosegli osnovni namen.
Na vrhu lestvice so ohranili prednost pred zasledovalci in so na dobri poti proti petemu zaporednemu in skupaj trinajstemu naslovu prvaka, toda pretiranega navdušenja med vijoličastimi po tretjem remiju v dozdajšnjem delu prvenstva kljub vsemu ni bilo zaznati.
Gotovo tudi zato, ker so se Ante Šimundža in njegovi varovanci kljub uresničenemu osnovnemu cilju zelo dobro zavedali, da so ostali dolžniki. Da so pokazali premalo, kar se kljub odličnemu spomladanskemu nizu ni zgodilo prvič. Tudi proti Zavrču serijski osvajalci lovorik niso blesteli, enako velja za dvoboj v Areni Petrol, večni derbi prav tako ni bil navdušujoč, če smo povsem iskreni, niti petarda v obračunu z Goričani ni imela pretirane rušilne moči.
Štajerci so zmagovali in vedno znova poudarjali pragmatičnost, tekmovalnost, toda Maribor ob statusu, ki ga upravičeno uživa, vendarle mora ponuditi več. Vsak proizvod je privlačnejši, če je hkrati še primerno zapakiran, z nogometom ni nič drugače. Čeprav na koncu vedno štejejo zgolj in samo osvojene točke, lovorike.
Ne, nisem med tistimi, ki zagovarjajo umetniški vtis, nikakor nisem zagovornik umiranja v lepoti za vsako ceno, vsekakor pa sem velik privrženec oziroma oboževalec dinamičnega nogometa. Visokega ritma! In predvsem to je tisto, česar je pri Mariborčanih v tem trenutku preprosto premalo, vijoličasti so že kar nekaj časa vse preveč anemični. To navsezadnje razkriva tudi govorica telesa.
Štajerci so zmagovali in vedno znova poudarjali pragmatičnost, tekmovalnost, toda Maribor ob statusu, ki ga upravičeno uživa, vendarle mora ponuditi več.
Premalo je "krvi", lakota po uspehu je premalo izražena. "Vsaka zmaga, vsaki gol, nikol' mi ni dovolj," med drugim pojejo Viole, po videnem v preteklem obdobju in še posebej na tekmi v Domžalah pa se zdi, da je miselnost njihovih ljubljencev nekoliko drugačna.
Da igrajo ravno toliko, kolikor potrebujejo, da premagajo nasprotnika oziroma na tekmovalnem področju uresničijo tisto, kar se od njih pričakuje. Očitno zelo dobro vedo, da premorejo toliko individualne kakovosti, da jim to po navadi tudi uspe, toda to ne glede na vse ni dovolj.
Ne več! Pred leti je bilo morda še drugače, a navijači po vsem, kar je Ljudski vrt doživel v zadnjih letih, zdaj pričakujejo vsaj še kanček dodane vrednosti. In tudi nogometna javnost na sončni strani Alp na splošno. Iz preprostega razloga, ker je takšna pač "teža" mariborskega grba in ekipe, ki je igrala v skupinskem delu lige prvakov. Ponuditi mora nekaj več.
Vem, da igralcem Maribora ni lahko. Doma so osvojili vse, kar se je osvojiti dalo, čutijo se močne in ni se lahko motivirati, toda vseeno so začeli v nekoliko pretirani meri kazati podobo "uslužbencev", ki vsak dan pridejo v svojo pisarno, rutinsko opravijo delo in odidejo domov.
Popolnoma jasno mi je, da se je iz dneva v dan, iz tedna v teden in iz tekme v tekmo težko motivirati do obisti, toda v profesionalnem športu je to pač nujno zlo. Moraš se in pika! Navsezadnje fantje za to niso slabo plačani. Prav tako kot tisti, ki mora(jo) poskrbeti za ustrezno stanje duha v ekipi.
Marcos Tavares in soigralci bi morali v prihodnje izžarevati precej več energije, več strasti in najbrž ni nobenega dvoma o tem, da bi bila tudi igra v tem primeru na višji kakovostni ravni. Navijači si to vsekakor zaslužijo.
