Je suis Jurij

• Odzivi na pogled našega novinarja Andreja Miljkovića
• Andrej Miljković: Smo pošteni? Ne, neumni z nasmeškom 
• Robert Pogačar: Jurij si tega ne zasluži

Za ta poklic se nisem odločil razumsko, ampak nagonsko in mi je bil, če sem malce fatalist, položen v zibelko. Všeč mi je, če lahko bralcem podajam informacije, mnenja, komentarje in ponosen sem na to, da mi ljudje – in bralci in športniki – večinoma zaupajo. 

Menim, da je novinarsko delo, da se bralcem predstavi in obrazloži svoje stališče ali pogled na določeno stvar ali dogodek. Stvar bralca pa je, da se s tem strinja ali pa ne. Tako preprosto je to. V svetu, Evropi ali Sloveniji bi bilo preklemano dolgočasno, če bi se vsi strinjali z vsem, kar kdo napiše, ali obratno. Tudi pri časopisu je tako kot pri vsem v življenju: vsake oči imajo svojega malarja. 

V torek, po končani "zimi je zakon", sta kolega iz uredništva napisala vsak svoj pogled na nedeljsko dogajanje v Planici in podala sta vsak svoje mnenje o tem, zakaj Peter Prevc ni dobil velikega kristalnega globusa. Poudarjam, oba sta napisala svoji mnenji, ki sta bili popolnoma nasprotujoči. Pogled Andreja Miljkovića je vzbudil večinoma vsesplošno zgražanje bralcev, Robert Pogačar pa trdi, da športniki ne smejo razmišljati v tem slogu. Ne bom se postavil ne na eno ne na drugo stran, saj imam o tem dogodku svoje mnenje. 

Mi pa gre pošteno na živce, da se je vnela vojna s komentarji in da športni časopis, na katerem delam in ga soustvarjam, polivajo z gnojnico. Ali v Ekipi nismo objavili dveh komentarjev, ki vsak pove svoj pogled? Smo. Torej? Na kateri strani je torej časopis? Na Pogačarjevi ali Miljkovićevi? Časopis dopušča obe mnenji, tako in drugačno, črno in belo, sivega pa tako ali tako nihče ne bere. 

In tu smo pri bistvu vsega. V slovenski ustavi je zapisano, v 39. členu, ki opisuje svobodo izražanja: "Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja." 

V življenju je temeljna stvar, da imam vsak pravico do svojega mnenja, da ima vsak pravico do besede. Radi se pohvalimo, da smo del zahodne civilizacije, da smo del demokratičnega sveta, kjer je ena temeljnih svoboščin pravica izražanja misli. Radi se pohvalimo, da nismo nestrpni do drugače mislečih, drugih narodov, barv kože, veroizpovedi ... Da, da. Po odzivih na pogled sodeč, le če ne zadeva nas samih. Ali ni to hinavščina, hipokrizija, ki jo tako vneto obsojamo, če bi se hipotetično zgodila na nedeljskem zaključku v Planici? 

Slovenska družbena omrežja so bila polna komentarjev na račun pogleda v Ekipi, ampak večina se je nanašala le na enega. Zakaj? Ker večina ni prebrala drugega? In potem ogromno ljudi obsoja časopis, da objavi tako mnenje, pa sploh ne pogleda na sosednjo stran. 

Vrhunec vsega pa so moji kolegi novinarji, ki so seveda na povsem istem vlako kot jaz in oba moja sodelavca Robert in Andrej. 

Imitator Jure Mastnak se na Radiu Ga - Ga že dolgo časa norčuje iz ljudi, tudi znanih osebnosti, pa ... In svoje delo opravlja odlično. Moram reči, da mi je všeč, čeprav se mi zdi, da gre kdaj pa kdaj čez mejo dobrega okusa. Pa mi niti na misel ne pride, da bi komentiral njegovo delo. Opravlja ga po svoji vesti, profesionalno in ... Potem pa na družbenem omrežju komentira razplet v Planici: "Pirova himna. #planica." No, naslednja objava pa je že vezana na pogled v našem časopisu: "Kako naj resno jemljem športni časopis, če je le-ta v formatu mikijevega zabavnika. O piscih takisto." 

Jureta sem do zdaj poznal kot največjega zagovornika svobode tiska in svobode govora. Bil je eden tistih, ki so se pridružili akciji Je suis Charlie (jaz sem Charlie) in potem tudi opozarjal na to, da so imeli tudi pri Charlieju Hebdu dvojna merila. Aja, pa tisto o Mikijevem zabavniku, formatu, ki gre Juretu tako v nos oziroma se mu zdi neresen – tudi Charlie Hebdo izhaja v le nekaj večjem formatu, pa se je Jure močno zavzel za ta satirični tednik, ki je na največjem evropskem trgu do sramotnega in res obsojanja vrednega atentata izhajal v nakladi 60.000 izvodov, danes pa naj bi se tiskal v večmilijonski nakladi. 

Novinar oziroma medijska osebnost, vsaj tako lahko rečem Mastnaku, vihra z zastavo svobode govora, izražanja mnenja, opredelitve – v Franciji. Doma pa? Doma pa moramo pisati samo tisto, kar nam bo všeč? Ampak saj so imeli na sosednji strani pogled, ki bi jim bil morebiti všeč, če bi ga prebrali. 

Arsen Perić

Tudi drugi spoštovani kolegi, ki so se oglasili na družbenih omrežjih, imajo podobno mnenje, pa če se dotaknem samo Danija Bavca, ki si je dejansko vzel čas in spisal svoje pogled na Miljkovićev pogled. Nikoli nismo komentirali pogledov ali stališč, ki jih ima Dani, in tudi nikoli nismo komentirali napak, s katerimi je dejansko zavajal gledalce, ko ni poznal pravil, kako poteka kakšna tekma. Denimo tista povratna v polfinalu, ko je kot njen reporter po 90 minutah evforično razglasil manchestrski derbi v finalu (seveda ga je napovedoval že nekaj minut prej) in se že poslovil od gledalcev. Nato pa se je po oglasih ponovno javil in napovedal podaljške, po katerih so sledile enajstmetrovke in nato napredovanje Sunderlanda. Pa si je Dani kljub vsemu vzel pravico, da površinsko komentira kolega. Prekletstvo družbenih omrežij, ki danes omogočajo, da lahko napišemo in preberemo vse o vsem in vsakem. 

Pričakoval sem, da bodo navijači, ki se ne strinjajo z zapisanim, napadli avtorja in ga blatili (izvirna je tista o odpovedi ledvic), nisem pa pričakoval, da bodo novinarski kolegi javno začeli pljuvati po svojem poklicu. Ravno oni, ki bi se morali zavedati, kako pomembno je neodvisno mnenje posameznega novinarja in kako srhljivo je, če te omejujejo in ti ne dopuščajo, da delaš tako, kot misliš, da je prav, in po svoji vesti. Münchenska deklaracija, ki so jo sprejeli evropski novinarji leta 1971, govori, da je pravica do informacije, svobode izražanja in kritike ena od temeljnih človekovih pravic. Kot kaže, smo v Sloveniji leta 2015 še daleč od Münchna leta 1971. 

JE SUIS ...
… lahko Jurij, Peter, Jure, Dani, Robert, Andrej ali Miljko. Ali pa katerokoli drugo ime na tem svetu. Lahko sem vsak človek na svetu, saj spoštujem vsakogar. Sicer je res, da ne pričakujem, da vsak spoštuje mene, ker sem realen, ker vem, da živim v svetu, v kakršnem pač živim. Vsem dopuščam njihovo mnenje in mislim, da je zelo prav, da ima vsak svoje mnenje, ker je vsak svoja osebnost. Velikokrat se ne strinjam z ljudmi, ampak jih poskušam razumeti. Trudim se razumeti različna mnenja, tudi najbolj ekstremna. Res je, da ne toleriram vsega, predvsem nasilja ne, vse ostalo pa ... 

Je suis Jurij Tepeš, je suis Peter Prevc – oba sprejemam, oba poskušam tudi razumeti. Sem Robert Pogačar in sem Andrej Miljković – oba sprejemam, oba poskušam tudi razumeti. In res je, da svet ni črno-bel, da je siva dolgočasna in da šele barve pokažejo pravo nrav življenja. 

Ampak po vsem tem – je suis Jurij. Sam svoj človek, sin, brat, mož, oče in novinar. Imam svoje mnenje, svoj pogled na svet. 

P. S.: Sicer sem si rekel, da se bom vzdržal komentiranja nedeljskega dogajanja v Planici, pa vseeno moram nekaj dodati, saj sem doživel nekaj podobnega. V tem času sem bil v Meribelu, na finalu svetovnega pokala v alpskem smučanju, ko je potekala drama med Tino Maze in Anno Fenninger. V soboto je Anna nastopila na slalomu, da bi dobila kakšno točko. Tudi jaz sem pisal o morebitnem dogovarjanju Avstrijk: če bi bila Anna morebiti v drugi vožnji na 18. mestu, pa bi bile na startu še tri Avstrijke, ali bi vse tri odstopile za avstrijski veliki kristalni globus (točke bi dobila za najmanj 15. mesto)? Na srečo mi ni bilo treba iskati odgovora na to.