In pri tem sem zelo prizanesljiv. Kategorijo, v kateri bi z velikim naskokom slavil Jurij Tepeš, bi namreč lahko poimenoval tudi drugače in namesto besede neposrečenost uporabil precej močnejši samostalnik. Če bi me zaneslo, bi se morda spogledoval celo s kakšno nekoliko žaljivo klinično diagnozo. Nikoli namreč ne bom mogel doumeti in verjeti, s kakšnimi besedami je zmagovalec nedeljske posamične tekme pospremil svoj uspeh, ki je hkrati prinesel neuspeh njegovega reprezentančnega kolega na precej večji in precej pomembnejši ravni. Če ostanem prizanesljiv in še naprej ne dovolim zanašanja, so bile Jurijeve besede neusmiljene, brezsrčne, arogantne, zajedljive, krvniške, nastopaške, za nameček pa so se v mojih očeh celo spogledovale s privoščljivostjo. Do Tepeševih javnih nastopov čutim stud, ki ne bo nikoli usahnil, in bi mu jih, če bi bil v vlogi Petra Prevca, zameril do neskončnosti. Da se je v slovensko kristalno skledo podelal z nasmeškom na obrazu in ob figurativnem žvižganju Avsenikove planiške himne, pa mu zamerim tudi v svoji vlogi in v imenu vseh enako mislečih. A naj bom še tako zgrožen in naj poznam še toliko ljudi, ki ravno v teh izjavah vidijo edino neprimernost z Jurijeve strani, zame zgolj prilivajo olje na ogenj šokantno nesprejemljivega in v nobenem primeru ne bi mogle ničesar spremeniti. Pri meni je Tepeš z njimi samo potrdil nekaj, kar sem si o njem mislil že prej. In v primeru, da bi bile te besede radikalno drugačne ter bi sin slovitega očeta (tudi) v očeh prej omenjenih ljudi obveljal za povsem pozitivnega akterja planiškega konca tedna, bi sicer cenil gesto, a bi si o njenem avtorju mislil popolnoma enako. Namreč da je z vrhuncem samovšečnosti in sebičnosti postavil sebe pred nekaj mnogo večjega. Ne le pred večji uspeh kolega in (bojda) prijatelja, temveč tudi pred velikanski interes Slovenije. Da, nikakor ne samo slovenskega nordijskega smučanja in širšega konteksta slovenskega športa, temveč Slovenije kot take.
V teh dneh sem neštetokrat slišal in prebral japonski primer izpred slabih dveh desetletij, ko se je ob podobni potezi dveh skakalcev iz dežele vzhajajočega sonca velikega kristalnega globusa veselilo slovensko skakanje. Veste kaj, povsem vseeno mi je zanj. Poteza se mi je zdela trapasta tedaj in se mi zdi danes. Predvsem pa je bil Japonski kot državi tisti boj za skupno zmago španska vas, medtem ko je tokrat Slovenija razplet planiškega konca tedna pričakovala s kolektivno zadržani dihom in z obetom vsesplošne evforije. Morda imate občutek, da je naša država rajala ne glede na Tepeševo potezo, toda prepričan sem, da sta tako rajanje kot občutek popolnoma lažna. Sta nekaj takega kot kultno srbsko proslavljanje poraza v kosovski bitki in trdno verjamem, da se ogromna večina rajajočih globoko v sebi tega dobro zaveda in nam z mrkimi obrazi nasprotuje v duhu brezmejne patetike. Trdno verjamem, da ta ogromna večina zelo dobro ve, da smo se na neki način vpisali v knjige rekordov kot narod, ki je organiziral veličasten športni praznik samih zmag ter ga vseeno zaključil kot velik poraženec.
In to v prvi vrsti zato, ker je nekdo zdravil komplekse siceršnje neuspešnosti ter je zablestel s kombinacijo tipično slovenske uničevalne zagnanosti in popolne odsotnosti kakršnegakoli načrtovanja njegovih nadrejenih. Naj se razumemo, to načrtovanje ne bi bilo lahko, kajti Tepeš je veljal za nekoga, ki bo v boju s Severinom Freundom Prevčev najboljši prijatelj. Toda Nemci, Avstrijci ali Norvežani bi zelo natančno predvideli scenarij, po katerem je, kot se je izrazil moj kolega, Jurij Petru postal najboljši freund (nem. prijatelj, op. p.). Do potankosti bi bili dogovorjeni, kaj storiti v primeru, v katerem je tekmec že poražen ter rojaku ne glede na vse zadošča lastna zmaga. In bi to tudi storili, pa naj bi šlo za lastno voljo ali ukaz. Če bi jih po kakem naključju odneslo 244 metrov, bi namesto popolnega telemarka uporabili najgrši mogoči doskok (kar bi v našem primeru že zadostovalo) ali se celo z roko dotaknili snega. Tako ali tako pa niti malo ne dvomim, da do tega naključja sploh ne bi prišlo in bi žrtvovani skakalec, ki bi ostal brez nagrade za visoko mesto, pač dobil denarno nadomestilo. Ker so manj pošteni od Slovencev? Ne. Ker so vsi ti, ki se nam danes na vsa usta smejijo, pametnejši.
