V mislih imam takšne in drugačne razprave o Izetu Rastoderju oziroma o njegovi vlogi v zmajevem gnezdu. Verjemite, kot po pravilu so bile dolge, trajale so ure in ure, v "njihovi družbi" sem prebedel marsikatero noč. O tem, da bo tako tudi v prihodnje, nimam niti kančka dvoma.
Po torkovih dogodkih, ko je postalo jasno, da Milana Mandarića po številnih ugibanjih v preteklosti Olimpija zdaj zares zanima, se je takšno prepričanje le še dodatno okrepilo.
Obenem mi je skoraj popolnoma jasno, da bom osamljen tudi v prihodnje. Da ne bo pomote, vnovič seveda mislim na razprave ob točilnem pultu in na kakšnih drugih primerljivih krajih ob vrčku piva. Iz preprostega razloga, ker je takšno stanje duha med večino tistih, ki stiskajo pesti za zmaje ali vsaj površno spremljajo dogajanja v zeleno-beli družini, ki ji poveljuje uspešni podjetnik.
Ker v nasprotju z mojim prevladuje skoraj plebiscitarno mnenje, da klubu povzroča veliko škode in da bi se potemtakem moral umakniti. Menda nujno!
Vik in krik so zagnali Green Dragonsi in s svojim mnenjem "zastrupili" okolico. Do tukaj vse lepo in prav. Vsak ima pravico izraziti svoje mnenje, tudi zelo glasno, vsak ima pravico razmišljati s svojo glavo. Tega nikomur ne oporekam in nikoli ne bom, a dejstvo je, da za spremembo v moji miselnosti pogrešam argumente.
Tehtne argumente, ki bi me premaknili, da se postavim na stran tistih, ki zahtevajo odhod kralja banan. Pravzaprav edini, ki sem ga slišal do zdaj in ga iz dneva v dan še vedno poslušam, je ta, da preprosto mora oditi.
Zakaj? "Ker mora," mi vedno znova zabrusi posameznik iz navijaške skupine, ko bi vendarle rad izvedel kakšno podrobnost, ki bi me morda razsvetlila in vplivala na moje stališče. Tako je bržčas tudi zato, ker se mi zdi, da mnogi ne razumejo ali nočejo razumeti, da Olimpija ni zasebna lastnina in da z njo kdorkoli ne more početi, kar ga je volja.
Ker je športno društvo in zakonodaja pač ne omogoča privatizacije. To je vsekakor velik problem, ki Izetu Rastoderju gotovo otežuje delo in uresničitev nekaterih zamisli.
A trenutno stanje je pač takšno, kot je, in menim, da Izetu Rastoderju pripada največ zaslug, da je Olimpija sploh še živa. Da diha. Ko je bila na robu prepada, ni bilo nikogar, ki bi priskočil na pomoč. Bile so zgolj obljube, namenjene lastni promociji, ko bi morala priti na vrsto konkretna dejanja, jih kakopak ni bilo.
Z utemeljitvijo, da z aktualnim predsednikom ne nameravajo sodelovati. V bistvu je bil seveda izgovor. Iskrenih načrtov ni imel nihče, Izet Rastoder je bil za figo žepu najboljši, najbolj praktičen alibi.
Vsekakor drži, da šesti največji prodajalec banan na svetu ni idealna rešitev. Ima napake, precej napak, temu primerne so bile nekatere njegove odločitve v preteklosti, s katerimi se nikakor nisem mogel strinjati. Veliko je bilo zmot na številnih področjih, premalo je bilo nogometnih odločitev, s pomočjo katerih bi se Olimpija lahko resneje potegovala za vrh slovenskega nogometu.
Bila konkurenčna Mariboru. Še vedno je precej pomanjkljivosti, ampak kljub temu se mi zdi, da se razmere urejajo, da se je stanje stabiliziralo in da je ljubljanska barka naposled vsaj približno usmerjena v želeno smer. Da, do cilja je še daleč, a stvari so dokaj dobro nastavljene, zdaj je treba na tej poti vztrajati. Brez odklonov, ki jih je bilo v zadnjih letih nedvomno preveč.
Bi bilo z Milanom Mandarićem drugače? Nisem prepričan, čeprav bi ga navijači v prvem trenutku najbrž sprejeli kot velikega rešitelja, imel bi njihovo podporo. Ne zato, ker bi jih navdušil s svojo vizijo, ampak v prvi vrsti zaradi tega, ker bi s prihodom srbskega poslovneža z ameriškim potnim listom porazili svojega sovražnika. Izet Rastoder se tega prav gotovo zelo dobro zaveda. Če bi odšel, bi se uklonil navijačem, ki so z delnim bojkotom poskrbeli za presedan.
In z odhodom bi jim dal moč, s katero bi očitno tako zelo radi vplivali na delovanje kluba, na njegovo politiko. Brez kakršnekoli odgovornosti. To nikakor ni poslanstvo navijačev, tovrstna "lakota" po navadi nima srečnega konca.
Ne gospodje, navijači ne smejo voditi kluba. Da, tudi to je eden od razlogov, zaradi katerega sem naklonjen temu, da Izet Rastoder vztraja pri svoji zgodbi. In ko si je na decembrski volilni skupščini zagotovil absolutno oblast, je izginil še zadnji pomislek, da bi lahko predsedniški stolček prepustil komu drugemu. Hkrati lahko povečanje vpliva razumemo tudi kot dokaz resnih namenov.
