Kateregakoli pač, saj sem se pod tako mnenje podpisal v času vladavine treh različnih šefov reprezentančnega strokovnega štaba; od Matjaža Keka prek Slaviše Stojanovića do aktualnega Srečka Katanca.
In kot se mi v podobnih stikih z novinarskimi kolegi v slovenskem medijskem prostoru dogaja kar pogosto, sem vsakokrat obveljal za čudaka. Najprej zato, ker sem na piedestal kot najbolj nezamenljivega člana začetnih enajstih postavil igralca, ki je po prestopu iz Interblocka v Maribor in nato ekspresno v Palermo na visoki ravni igral zgolj nekaj mesecev ter je bil po oceni mnogih za odgovorne reprezentančne naloge preprosto preveč zelen.
Tudi po oceni takratnega selektorja, ki za nameček ni želel posegati v celovitost ekipe s svetovnega prvenstva v Južni Afriki. Iličića je v izbrano vrsto hotel vključevati postopoma, imel pri tem zavidljivo podporo (bolj medijev kot javnosti) in zadevo sčasoma pripeljal v položaj, v katerem je moje nestrinjanje s številnimi kolegi (oziroma njihovo z mano) dobilo nekoliko drugačno obliko. Medtem ko sem vztrajal pri svojem, so se argumenti na drugi strani spremenili in nič več zeleni Josip je bil v tem duhu sporen zato, ker naj svojih reprezentančnih priložnosti ne bi znal izkoristiti.
Celo do te mere, da smo sčasoma prišli do Katančevega prihoda in s tem do okrepitve argumentov, ki so Iličića počasi, a zelo zanesljivo spreminjali v igralca, ki izbrani vrsti daje izrazito premalo in na katerega morda sploh ni več mogoče resno računati. Medtem pa sem jaz počasi, a zelo zanesljivo postajal nekakšna tarča posmeha, kajti še kar naprej sem trdil, da bi Josip moral biti najbolj zacementiran med vsemi in da bi mu bilo treba nameniti tako popolno zaupanje kot maksimalno podporo ter mu v roke na srebrnem pladnju položiti tako škarje kot platno.
Posmehljiv stavek "Ah, ta tvoj Jojo" je bil vse bolj pogost in zagotovo ga bom poslušal tudi tokrat, ko se ponovno postavljam izrazito na stran zame izrazito najboljšega slovenskega nogometaša. Še več, v mojih očeh najboljšega, kar smo jih imeli kadarkoli po Zlatku Zahoviću.
Se pod misel iz uvodne povedi tega zapisa podpisujem tudi tokrat, ko se glavni junak teh stolpcev po vsem dobro znanih jesenskih zapletih vrača v reprezentančne sheme? Ne povsem, a razlog za to se ne skriva v Iličiću. Predvsem s Kevinom Kamplom (in morda še s kom) je Slovenija dobila nogometaša, ki nikakor ne more spadati v prosti izbor in ki seveda mora biti zacementirano nezamenljiv član udarne enajsterice.
Toda če je Josip zaradi tega pri meni izgubil status edinega, se vse ostalo ni spremenilo niti za drobec. Kako bi se tudi lahko, ko pa ste pred le nekaj vrsticami prebrali oceno, pri kateri vztrajam in ki sem jo pripravljen braniti do zadnjega. Z vsem spoštovanjem do aktualnega konkurenta Kampla in do vseh konkurentov v zadnjih letih je Jojo korak spredaj, stopničko nad oziroma kakorkoli pač hočete.
Njegova individualna kakovost je nekaj drugega, nekaj drugačnega, nekaj boljšega. Poteze, ki jih je s svojim tehničnim znanjem in za slovenske razmere edinstvenim navdihom sposoben Iličić, so za ostale nogometaše na sončni strani Alp preprosto nedosegljive. Nihče ne boža žoge, tako kot jo boža on, nihče ni sposoben tako preprosto navdušujočih rešitev v različnih položajih in na različnih delih igrišča. Spomnite se le stvari, ki jih je Josip izvedel v dosedanjem delu kariere, in morda boste vendarle spoznali dve zadevi.
Prvič, te stvari so največ, kar lahko ponudi slovenski nogomet na individualni ravni in kar je lahko ponudil kadarkoli po upokojitvi današnjega športnega direktorja Maribora. In drugič, teh stvari ni mogoče narediti kar tako, kaj šele po kakem naključju. Lahko začnete pri podaji izza stojne noge, s katero si je ob gostovanju z Mariborom v Palermu odprl evropski trg in dokončno priigral sicilijansko pogodbo.
Za preostanek naše dežele je taka podaja neizvedljiva, podobno pa velja za zadetek na povratni tekmi taistega nepozabnega dvoboja ter za njegove številne zadetke in poteze drugačne vrste v majicah Maribora, Palerma in Fiorentine.
So dokaz kakovosti, ob kateri se ježi koža, izbuljijo oči in cedijo sline. Ne morejo biti nič drugega. So dokaz zelo posebne nadarjenosti, kakršne na sončni strani Alp po navadi ne premoremo in s katero bi morali delati najlepše ter najbolj spoštljivo, kar je le mogoče. Pa do zdaj nismo oziroma predvsem niste in niso. Kar bi utegnil biti problem, s katerim se je treba spoprijeti in katerega rešitev bi, tako sem prepričan, naši izbrani vrsti in slovenskemu nogometu na splošno prinesla tako zelo veliko.
Iličić je vedno bil in vedno bo nogometaš, ki ne blesti sam po sebi in tudi ne sam zase. Preprosto ni igralec, ki bi navdih za prikaz vseh svojih zmožnosti črpal iz gole obsedenosti z nogometom ali lastnim dokazovanjem na igrišču. Precej hitreje kot mnogim mu zmanjka motiva, precej hitreje kot pri mnogih se njegova pozornost premakne drugam, precej hitreje kot mnogi skloni glavo, izgubi iskrico v očeh in na igrišču preprosto ugasne.
Pri tem sta vedno bili in vedno bosta dve možnosti. Prva je, da mu te lastnosti zamerimo, jih obrnemo proti njemu in ga preprosto razglasimo za igralca s problemom, ki ni naš in s katerim naj se ukvarja sam. V tem primeru bomo od njega dobili tisto, kar je do zdaj dobila slovenska izbrana vrsta in kar je v težkem obdobju klubskega in navijaškega nezaupanja dobila Fiorentina. Torej zelo malo. Ko je resnično blestel v serie A, ko mu je pred nogami ležal velik del Italije in ko ga je italijanska izbrana vrsta želela v svoji udarni enajsterici, ga je Kek postavil na stranski tir in s tem izvirnim grehom storil hudo napako.
Ko se je kljub težavam s poškodbami trudil pod Stojanovićevim vodstvom, so mu hrbet obrnili slovenski mediji in javnost ter ga ponovno ugasnili. In ko je lansko jesen želel poskusiti znova, se je zgodilo, kar se je zgodilo, podpore pa je ponovno dobil izjemno malo. Druga možnost pa je, da temu izjemnemu nogometašu damo tisto, kar je imel v nekaterih okoljih in kar je vedno bilo ter vedno bo neposredno povezano z uspešnostjo njegovih predstav.
Ste se kdaj vprašali, kje in kdaj je bil Iličić najboljši? Naj vas spomnim, da je v Mariboru očaral Slovenijo in nase opozoril Evropo, potem ko nekaj mesecev prej ni izstopal v vrstah bodočega slovenskega drugoligaša. Ker so v slednjem z njim ravnali neprimerno in ker so mu bili v Ljudskem vrtu pripravljeni dati že omenjene zaupanje, spoštovanje, škarje in platno. Imel je proste roke, prosto pot, veter v jadrih in z nasmeškom na ustnicah igral kot v pravljici.
Enako je bilo v Palermu, kjer je svoje štajerske predstave še nadgradil kot tedaj eden najboljših igralcev serie A in kjer mu je šlo tudi pozneje dobro (ali celo odlično) vedno, ko so bile razmere urejene in ko so ga okoliščine motivirale.
Tako kot trenutno motivirajo v Firencah, kjer kar naenkrat gledajo igralca, ki s tistim iz jesenskega dela sezone nima skupnega popolnoma nič. In če bi ga motivirale v izbrani vrsti, bi ob njegovem četrtem poskusu kar naenkrat spremljali nogometaša, ki ne bi bil niti daljni sorodnik tistega iz dosedanjih reprezentančnih nastopov. V nogometu je le malo stvari, o katerih sem prepričan tako zelo kot o tej.