Kadar je bilo takšnih malo, ni bilo problema. Bili so manjšina, njihov glas je bil tako šibak, da se je takoj izgubil nekje v vetru. Težave pa se kakopak začnejo, ko je nezadovoljnih več kot zadovoljnih. Ko nasprotniki protestirajo tako glasno, da zlahka preglasijo zaveznike.
V tem primeru prej ali slej pride do istega epiloga; odvisno je le, kdaj. Ali hitro ali počasi. Ključna zadeva pri tem je, kako vztrajen je tisti, v katerega so kritike uperjene. In kako debelo kožo ima. Nekdo se hitro preda, spet drugi se dolgo upira in na vse mogoče načine kljubuje mogočni vojski, ki ga napada z vseh strani. A kot rečeno: epilog je vedno enak.
Izet Rastoder ne bo večno predsednik Olimpije. Nekoč bo odšel. Če bi bil jaz na njegovem mestu, bi že zdavnaj. Preprosto ne razumem, zakaj še vztraja. Kaj je tisto, kar ga žene naprej?
Dobri rezultati zagotovo ne. Saj jih ni. Krivulja uspešnosti Olimpije že nekaj časa strmo pada. Tekme Olimpije so klavrno obiskani dogodki, tribuna, ki je bila že ob gradnji Stožic namenjena navijačem, že dolgo sameva. Dobri nogometaši raje odidejo v Domžale kot v Olimpijo, mladi nadebudneži se raje priključijo treningom Brava kot Olimpije.
Po tekmah so na tiskovnih konferencah po trije novinarji, Olimpija se na naslovnicah časnikov znajde le, ko se zgodi kaj negativnega. Decembrska skupščina je bila bolje varovan dogodek od obiska kakšnega tujega predsednika, na vhodu v hotel je bil postavljen celo detektor kovin.
Po mestu mrgoli grafitov z eksplicitnimi sporočili, namenjenimi predsedniku, po spletnih forumih nezadovoljni navijači gnev izlivajo kot neozaveščen kmet gnojnico na sveže preorano njivo. Skratka, negativizem je pravzaprav vse, kar vladarja Olimpije povezuje z njegovim klubom.
Njegova koža pa je res trda; nič mu ne pride do živega. Nič ga ne zmoti. Nič ga ne prežene. Niti ponudba, ki bi se jo moral razveseliti, kot bi se žejni v puščavi razveselili kozarca hladne vode. Kolikokrat smo ga slišali razpredati, da je zraven zgolj za to, ker mu ni vseeno.
Da je zraven, čeprav v tem ne uživa. In da bo zraven le do trenutka, ko se bo pojavil nekdo, ki ga bo pripravljen nadomestiti. Ob, jasno, primernem finančnem nadomestilu.
Potem pa se takšen junak pojavi in … In Rastoder ga spodi stran. Kot kakšnega pritepenca z ulice. Skoraj užaljeno, nekako v smislu: kako si sploh drzne pomisliti na kaj takšnega! Milan Mandarić je Rastoderju ponudil toliko, kot je slednji sam vložil v Olimpijo. Zakaj torej ni sprejel njegove ponudbe? Zato, ker bi, če bi jo, v svojih očeh priznal poraz. Tega pa mu njegov ponos ne dovoli.
Rastoderjev izvirni greh se ne skriva v tem, da si ne želi uspeha. Prepričan sem, da si ga. Verjamem, da bi bil najsrečnejši, če bi bila Olimpija prvak. A ni in vprašanje, ali kdaj bo. Ker ima ta vladar veliko pomanjkljivost. Ali hibo, če želite. Je nogometni predsednik brez vizije.
Danes bi to, jutri spet nekaj drugega. Danes bi imel zvezdniško zasedbo, jutri bi delal predvsem z mladimi. Danes bi bil brez športnega direktorja, jutri bi ga spet imel. Danes ima najboljšega direktorja na svetu, jutri mu grozi s tožbo. Danes bi vsem znižal plače, jutri bi dal 400 tisoč evrov za enega nogometaša. Danes bi dvignil roke, jutri bi zgradil ekipo za prevlado v državi. Danes je nekdo najboljši, jutri najslabši. Danes je nekdo zvezdnik, jutri ne sme igrati. In tako naprej in tako dalje. Brez konca.
Vedno se najde nekaj, kar na pot do uresničitve ultimativnega cilja postavi previsoko prepreko. In se vedno bo. Gre za paradoksalni položaj: bil bi prvak, a vse dela narobe. Olimpija se pod Rastoderjevim vodstvom vrti v začaranem krogu brez izhoda.
Nič nimam proti Izetu Rastoderju; saj ga osebno niti ne poznam. Verjamem, da utegne biti povsem prijetna oseba … Poznam pa njegovo nogometno udejstvovanje. In zato mislim, da ni pravi človek za Olimpijo. In da je klobčič zdaj že tako zapleten, da ga lahko razveže zgolj nekaj: njegov odhod – ki pa ga, roko na srce, ni na vidiku.
