Završke nogometne surovine

Oziroma lastniki surovin, kot je opisal vse tiste, ki so v svet brcanja žoge prišli predvsem po zaslugi enormnega bogastva. Z bore malo nogometnega znanja, a z denarjem, s katerim lahko kupijo vse; tudi svetovalce, pomočnike in šolane ljudi, ki s pridnim in dobro plačanim delom skrbijo, da mastno podmazan stroj teče brez napake.

Chelsea je velik klub postal z milijoni Romana Abramoviča, Manchester City so v velikana prelevili arabski oljni mogotci, Paris Saint Germain je iz brezna, v katerem je životaril, potegnila kar katarska državna investicijska družba. Ob teh ljudeh je tudi Silvio Berlusconi, nekoč vladar svetovnega nogometa, smešen pajac, ki se preprosto ne more več kosati z novodobnimi klubskimi diktatorji.

Ti so za uspeh pripravljeni narediti vse, za zmage so pripravljeni zgraditi most tam, kjer to po večini zakonov fizike ni mogoče, izsušiti jezero in ozeleniti puščavo.

V Sloveniji še čakamo, kdaj nas bo obiskal prvi takšen samodržec. Do zdaj ga še ni bilo, morda ga nikdar ne bo. Pač nismo zanimivi Katarcem, Arabcem, Rusom. Res je, da smo lahko uživali v vragolijah določenih namišljenih uglednežev, ki pa so – roko na srce – prej kot blaginjo prinesli vladavino kaosa, za katerim je ostalo le pogorišče.

Tudi lokalnih bogatašev nogomet ne zanima kaj prida. Trgovec z eksotičnim sadjem Izet Rastoder se sicer trudi, da bi nekaj naredil iz Olimpije, a za zdaj v vitrini ne more pokazati ničesar. Je pa recimo dosegel to, da je ljubljanski klub ostal brez navijačev …

Miran Vuk je nekaj časa pisal pravo pravljico o uspehu, ko je iz povsem neznanega Zavrča ustvaril na prvi pogled spoštovanja vrednega prvoligaša. Malček iz Haloz, ki ga poganja gorivo premožne družine s skoraj 30 milijoni evrov pod palcem, je v trenutku postal simpatična zgodba o uspehu.

Slovencem se je prikupil, ker je pričal o tem, da je z dovolj močno voljo mogoče prav vse. No, to, da je bil denar vedno pri hiši, je kakopak pomagalo. Vzpon pa je bil res osupljiv: Zavrč je v treh letih osvojil tri nižje lige in se lani prvič v zgodovini, ki se je sicer začela pisati že pred 45 leti, prebil med elito. Vse je bilo lepo v tej obmejni "vasici", dokler ni postalo jasno, da klub vodi vse prej kot "miren volk".

Miran Vuk, ki je alfa in omega završkega kluba, je v sezoni in pol zaposlil in odslovil na desetine nogometašev. Če primerjamo sploh prvo tekmo Zavrča v 1. SNL in njegovo zadnjo v tem letu, med katerima je minilo zgolj 513 dni, pridemo do osupljive ugotovitve: le trije nogometaši so bili v kadru za oba obračuna.

Danes je član kluba le še eden; vztraja le še Doris Kelenc. Na 56 prvoligaških tekmah Zavrča je zaigralo kar 48 različnih nogometašev. Če temu dodamo še okoli 15 tistih, ki bodo čez zimo prišli na novo, potem bomo prišli do neverjetne statistike: okoli 60 različnih igralcev v piškavih dveh sezonah!

Na svetu ga bržčas ni kluba, ki bi tako hitro in na tako drastičen način spremenil in spreminjal svoje obličje. Z nogometaši se pri Zavrču dela kot s hitro pokvarljivo robo.

Nekajkrat zaigrajo, nato že odidejo naprej. Najsi bodo slabi najsi bodo dobri. Pa se jih pri tem kaj vpraša? Niti ne. Zavrč igralce menja kot nogavice; bolj ali manj dnevno, morda kdaj pozabi in par nosi dva dneva. Ampak prej ali slej ga nekaj zmoti, nekaj mu da slutiti, da se bo kmalu pojavila luknja, morda jo celo vidi, čeprav je ni, in – hop – v smeti! Da je to nespoštljivo do vseh teh fantov, ki so verjeli, da se bodo v Zavrču ustalili, je jasno.

Da je takšen pristop nespoštljiv do nogometa samega, ni dvoma. Navsezadnje pa je nespoštljiv tudi do navijačev; ti sploh nimajo možnosti, da bi se na kogarkoli navadili, da bi ga vzljubili, da bi postal čislan, da bi postal zvezdnik. Legenda. Sicer se govori marsikaj, tudi to, da so si nekateri zaradi svojega obnašanja, ki se nanaša predvsem na moralo, takšno usodo tudi zaslužili.

Ampak prav to je smisel vodenja uspešnega kluba: preudarno sestaviti ekipo iz preverjenih nogometašev, ki jim velja zaupati. A to je težko, ko pri kadrovanju vladajo zakonitosti dela za tekočim trakom.

Ko nekdo v klub daje toliko denarja, kot ga daje družina Vuk v Zavrč, ima seveda vso pravico, da vajeti usmerja po lastnih željah. Ima vso pravico, da počne, kar počne. Vsak mesec lahko odpusti 20 igralcev in pripelje 20 novih.

Lahko se izživlja, če se želi, lahko ponižuje, če želi, ta nekdo je lahko tudi nesramen, ošaben in še kaj, če želi. Lahko se požvižga na vsa viteška, a res nepisana pravila, ki vladajo v tem športu, lahko iz slovenskega naredi hrvaški klub.

Lahko, zakaj ne? Če je Parma iz Gorice želela narediti italijanskega, zakaj Vukovi iz Zavrča ne bi smeli hrvaškega? Če so ocenili, da je to prava pot, potem super. Lahko ji sledijo in lahko so ji zvesti. Imajo pravico. Ampak potem naj seveda ne bodo užaljeni, ko nekdo drug v povezavi z njihovim klubom omenja besede farsa, beda, žalost.

Zavrč je glede na rezultate uspešen klub. Glede na marsikaj drugega pa žal ponuja napačne moralne vrednote. Ki so, roko na srce, dovoljene. V tem turobnem obdobju našega človeštva sploh. Čeprav so še vedno takšni, ki jih ne odobravajo.

Ker preprosto ne spadajo v nogomet. Ker ne spadajo nikamor. Ker ljudje niso surovine. Lepo je, da ima nekdo veliko denarja, a naj ima tudi spoštovanje do drugih. Ne da se ga kupiti, je pa ne glede na vse še vedno preklemansko cenjeno.