Pravzaprav je tudi konec tistega dela sezone, ki širšo javnost zanima. Upam si namreč tvegati in drzno napovedati, da bodo Ljubljančani osvojili državni naslov, pa s tem nikakor ne bodo zanetili kakšne evforije v prestolnici. Že večkrat videna zgodba. Tretja tekma četrtfinala lige ABA v Dubaju se namreč ni izšla po njihovih načrtih, v ključnem trenutku so zatajili in popustili ter tako še drugič zapored sezono končali že na prvi stopnički končnice v jadranski ligi. Glede na to, da je bila lani na tej točki tekmovanja uspešnejša mlada zasedba beograjske Mege, letos pa jih je domov poslal mnogo bogatejši Dubaj, bi lahko rekli, da je razplet letošnje sezone manj boleč in manj razočarajoč. A hkrati je po še eni v vrsti povprečnih sezon, ko rezultatskega presežka ni bilo niti v evropskem pokalu niti v ligi ABA, spet nastopil čas, da se vprašamo ključna vprašanja: Kako naprej? Kaj je sploh cilj projekta Cedevite Olimpije? Ali ima tovrstno šepanje za najboljšimi (ali bolje rečeno najbogatejšimi) v regiji in v Evropi sploh smisel?
Ja, res je, lahko govorimo o tem, da je letošnja sezona korak naprej v primerjavi z lansko ter tudi predlansko, ko je bila ljubljanska zasedba pravi 'kanonfuter' v drugi najmočnejši evropski ligi. Zvezdan Mitrović se je na trenerskem stolčku izkazal za zadetek v polno, tudi ekipa, ki jo je sestavil novi športni direktor Chechu Mulero, pa je glede na finančni vložek vsaj dosegla pričakovanja in jih marsikdaj tudi presegla.
Korak naprej je bil glede na vložke zelo spodoben, a hkrati ne dovolj velik, da bi lahko govorili o kakšnih vidnih višjih ambicijah zmajev. Pravzaprav so do tu, torej četrfinala Eurocupa, Ljubljančani že prišli pred tremi leti. In ker je tako, se zdi, da je z vsako naslednjo sezono, ki je podobna prejšnji, več razlogov za zgoraj omenjena vprašanja. Konkurenca se krepi in je vsako leto močnejša, že letos se je ligi priključil bogati Dubai, naslednje leto pa bo zasedba iz Združenih arabskih emiratov ob nastopu v Evroligi gotovo proračun še precej zvišala. Poleg tega se bo liga ABA očitno razširila in se ji bo priključilo še nekaj ambicioznih klubov, najbrž izven jadranske regije.
Po drugi strani Ljubljanski klub stopica na mestu z manjšimi vzponi in padci, zaradi tega pa je razmak med njimi in ostalimi le večji in večji. Kdo si upa trditi, da bodo varovanci Zvezdana Mitrovića v naslednji sezoni sposobni koraka naprej in večjih uspehov, če ne bodo sprva konkretno povišali svoj proračun? Najbrž nihče. Če bi Olimpiji v torek uspela še druga presenetljiva zmaga nad zasedbo svojega nekdanjega trenerja Jurice Golemca, ji praktično nihče ne bi dajal pravih možnosti za uspeh v polfinalni seriji s Partizanom. Tudi če bi nekako uspeli ugnati evroligaško beograjsko zasedbo, bi jih v finalu čakala še en obračun s favorizirano ekipo, tudi morebitna zmaga v ligi ABA pa ne prinaša več koraka na najvišjo raven evropske košarke. Vrata evrolige so vse bolj priprta, hkrati pa s trenutnim proračunom korak skozi njih niti ne bi bil možen ali smiseln.
Naj se razumemo, možje znotraj Cedevite Olimpije nikakor niso edini, najbrž pa niso niti glavni krivec, da so zgornja vprašanja takšna, kot so. Za to ni kriv direktor kluba Davor Užbinec, ni kriv športni direktor Chechu Mulero in ni kriv trener Zvezdan Mitrović. Morda je od ljudi v klubu še najbolj kriv prvi mož kluba Emil Tedeschi, ki proračuna ne namerava povišati toliko, da bi zmaji lahko konkurirali bogatejšim v regiji in v Evropi. A težko rečemo, da Tedeschija ne razumemo. Še večji krivec za vse skupaj - to stopanje nekje vmes med največjimi klubi in tistimi manjšimi - je namreč stanje na evropskih in svetovnih košarkarskih parketih. Ravno v teh dneh je Marca poročala, da Barcelona in Real Madrid razmišljata celo o tem, da bi razpustila svoji košarkarski akademiji.
Razlog? Odhod glavnih talentov v študentsko ligo NCAA, v kateri mladi košarkarji dobijo neprimerljive finančne zneske, večjo vlogo v ekipi in hkrati izobrazbo kot izhod v sili. Ta težava evropske košarke se nedvomno dotika tudi Olimpije in Slovenije, Ljubljančanom je tako pred nosom dve leti nazaj ušel Saša Ciani, iz leta v leto pa se več mladeničev odloča za pot čez lužo. V čemu je torej smisel razvoja košarkarjev? Če so res dobri, bodo kot Karlo Matković ali Joan Beringer odšli na nabor za ligo NBA, klubu pa bo pripadla le manjša odškodnina, ki na dolgi rok kakšne velike razlike na proračunu ne bo pustila. Vsako resno vlaganje v košarko v Evropi tako skoraj po pravilu prinaša le izgubo iz leta v leto. Klubi se za visoke proračune lahko zanašajo le na bogate posameznike ali podjetja, ki kljub temu, da denar izgubljajo, iz leta v leto vlagajo visoke zneske. To je metanje denarja v jamo brez dna, ki za razliko od nogometa, kjer klubi konkretno lahko služijo od prodaje igralcev in od finančnih nagrad za preboj v evropska tekmovanja, zelo malo prinese nazaj.
Težko torej gospodu Tedeschiju zamerimo, da se ne odloča za izdatno višanje proračuna v lovu na rezultatski uspeh. Ta ob vse hujši konkurenci še vedno ne bi bil zagotovljen, poleg tega pa bi ob specifičnem ljubljanskem športnem okolju - beri razvajeni publiki - težko poskrbel tudi za kakšno bolj dolgoročno košarkarsko evforijo. Največji slovenski košarkarski klub je tako že od združitve Cedevite in Olimpije ujet nekje v vicah. Od 'nebes' evrolige je oddaljen preveč, da bi bile sanje o njej resne, od 'pekla', ki je realnost ostalih slovenskih klubov, pa je prav tako oddaljen toliko, da zmage nad temi ekipami tako v Sloveniji kot na Jadranu domače javnosti ne zanimajo preveč. Trenutno je ekipa ravno dovolj dobra, da dvakrat na leto, ko se začne končnica obeh mednarodnih tekmovanj, uspe zanetiti iskrico upanja po velikem uspehu, a nič več od tega.
V vodstvu kluba se morajo torej resno vprašati vsa prej omenjena vprašanja, a odgovor na njih je najbrž vsem že znan. Čeprav so se v javnosti pred časom širile tudi govorice o tem, da so se projekta počasi naveličali, se nikakor ne zdi da je temu tako. A hkrati očitno niso pripravljeni niti na višanje proračuna, ambicij in pričakovanj. Če si sposodimo besede raperja Nipkeja: "Loh bi to, loh bi tist, loh bi nč, loh bi use, ampak ne, men je čist všeč tko, k je."
