Pričakovano zato, ker ni hotel zamuditi očetove Ilirije na drugi tekmi finala lige ABA 2, nepričakovano pa zaradi sramote, ki ji je moral biti priča ob odstranitvi Iva Daneua, in nekoliko (le da precej precej lepše) tudi zaradi družbe selektorja slovenske izbrane vrste Aleksandra Sekulića. Slednje je izjemno sporočilo, ki ga lahko z navdušenjem pozdravi celotna Slovenija. Da, brez skrbi, tudi vsi tisti, ki ob kritikah na račun šefa reprezentančnega strokovnega štaba in celo ob pozivih k njegovi zamenjavi pozabijo omeniti eno malenkost.
In to namenoma (drugače pač ne gre) pozabijo, kajti v nasprotnem primeru bi v svoj koncept morali vključiti bodisi priznanje Sekuliću, da ima fantastičen odnos z absolutno alfo in omego slovenske ekipe, bodisi kakšne kritike na Lukov račun. Eno in drugo se jim iz tega ali onega razloga zdi nesprejemljivo, zato je namerno pozabljanje zanje najboljša, četudi po definiciji absurdna pot. Oziroma, kot smo v preteklosti poudarili že večkrat – kritike so legitimne, pozivi pav tako, a le če bi kdo zmogel povedati ali napisati celotno sliko.
In v njej ne samo da ne sme biti pozabljen, temveč mora biti v središče postavljen prizor s sredine tekme v Tivoliju. Če vprašate nas, ne samo pomemben, ključen in navdušujoč, temveč ne glede na vse objektivne težave (in tudi še kaj več od tega) v kvalifikacijah najbolj pomemben za prihodnost izbran vrste na velikih tekmovanjih. Kajti recimo bobu bob – za čisto vse nas in čisto vse vas in čisto vse njih je celo daleč najpomembnejše vprašanje, ali bo Luka Dončić zaigral za Slovenijo tudi na prihajajočem evropskem prvenstvu na Poljskem in (upamo) naprej v Latviji.
Pa ne samo ali bo zaigral, temveč ali bo eden najboljših košarkarjev na svetu in največji, najbolj globalni, najbolj prepoznavni in opevani slovenski športni zvezdnik vseh časov to tako kot vedno doslej storil z voljo, željo, dobrim počutjem, nasmehom in pripravljenostjo narediti vse. Ali pa nemara zgolj po liniji zadovoljitve higienskega minimuma, tako da mu nihče ne bo mogel ničesar očitati in ga vlačiti po zobeh ter da kot pripaden in hvaležen sin naše domovine ne bo mogel ničesar očitati sam sebi. Ker težko si predstavljamo, da bi svoji Sloveniji kdaj rekel ne - ji pa vsekakor lahko reče da na množico različnih načinov ter z različnimi stopnjami navdiha in angažiranosti.
Drznemo si razlagati, da sedenje s Sekulićem in običajnim vodjo reprezentančne delegacije Markom Milićem v prostem času, na prvi dan dopusta po vrnitvi v domovino in pred očmi javnosti sporoča (da ne rečemo zagotavlja) vse tisto najboljše in najlepše, kar si od Luke v reprezentanci lahko vsi želimo. Mi, vi in oni. Težko nas boste prepričali o nasprotnem, ko se pogovarjamo o človeku, ki bi z največjo lahkoto tega sveta taisti dve urici lahko preživel kjerkoli drugje na planetu in brez kančka dvoma tudi s komerkoli drugim.
