Ne bom šel tako daleč, da bi rekel, da je kralj, a všeč mi je bilo, da je tudi v naš nogomet in v našo prvo ligo prinesel nekaj tega »mourinhovskega«. Provokacije, »trash talk«, šov, cirkus – imenujte, kakor hočete. Všeč sta mi bila lik in delo tega Mourinha z AliExpressa. Bilo je zabavno, bilo je simpatično. Dokler enkrat ni bilo več. Ker je bilo vsega preveč. Vsega – in to po praktično vsaki tekmi. V zadnjem času praktično ni bilo tekme, da se ne bi ob nekoga ali nekaj spotaknil. Sodnike, tekmece, trenerske kolege, navijače, novinarje. Zelenice. Praktično vsakogar, ki mu je prekrižal pot. Tudi ob klub, kjer je njegova trenerska kariera vzela zalet.
Skorajda ni nogometnega delavca ali institucije, ob katerega se ni obregnil na tak ali drugačen način. Dolg je seznam vseh tistih in vsega tistega, kar ga je zmotilo. Eden redkih, ob katerega se Albert Riera ni obregnil, je – Albert Riera.
Kalimero in ne Don Kihot
Mož iz Manacorja bi rad prevzel vlogo plemiča iz Manče. A bolj kot na Don Kihota, ki juriša na mline na veter, me spominja na Kalimera, ki se neprestano pritožuje, da se mu godi krivica. In ki išče sovražnike tam, kjer jih ni.
Številke, rezultati seveda ne lažejo. Je odličen – nekateri bodo dejali celo genialen – trener, ki pa se ob robu igrišča zna preleviti v nebrzdanega samovšečneža in provokatorja. Kot bi ušel iz novele Roberta Louisa Stevensona. Dr. Jekyll in gospod Hyde. Nenavadni primer doktorja Alberta in gospoda Riere.
Njegove eskapade pogosto zasenčijo dosežke na zelenici. Kar je – paradoksalno – največji problem ravno za njegov klub. Namesto da bi v teh dneh govorili o celjski nogometni simfoniji, smo seveda govorili o Albertu Rieri.
Gredo mu velike, največje zasluge za odlično sezono Celja. Celo izjemno – glede na četrtfinale konferenčne lige in na določenih tekmah na oko privlačen, na trenutke (za slovenske standarde seveda) atomski nogomet. Igralce je posamično in kolektivno dvignil na nov nivo, pri tem pa predramil celjski nogomet, celjsko nogometno publiko. Ki ni bila le uspavana, ampak skoraj v komatoznem stanju. Tega mu ne more in niti noče nihče vzeti. Mirno si lahko pripne red za zasluge. Nogometno različico škrlatnega srca. Tudi mi smo mu ga. Večkrat in z največjim veseljem.
Toda vse to mu ne daje neomejenega dovoljenja za omalovaževanje, žaljenje, poniževanje … izsiljevanje.
Ko je v sredo zvečer zahteval, da naš novinar zapusti novinarsko konferenco, bi se moral zavedati, da je Ekipa obstajala še precej preden nas je sam blagoslovil s svojo prisotnostjo na tej strani Alp. In bo obstajala tudi, ko ga enkrat več ne bo tu. Predvsem pa je Ekipa za slovenski nogomet in slovensko prvo ligo naredila več, kot je in bo on. Precej, precej več. In si zaradi tega zasluži več spoštovanja. Precej, precej več.
Zavedati bi se moral tudi tega, da se za dobrim konjem praši. In za njim se ob rezultatih ter predstavah Celja vsekakor pošteno praši. Čudi me, da se v vseh teh letih v vrhunskem nogometu ni navadil oziroma sprijaznil, da je tudi to del tega posla, te igre. Ugibanja, natolcevanja, špekuliranja. Seveda je in bo marsikatera bombica izzvenela v prazno. Marsikatera govorica iz »dobro obveščenega« vira se je izkazala za strel v prazno. Tudi mi smo seveda (z)grešili. Nenamerno, brez zle namere. In se znali iskreno opravičiti, ko se nam je zdelo potrebno in primerno. In se še bomo. Grešili. Vse to je del posla, del te igre. Da, tudi copy/pastanje.
Povsem razumljivo in pričakovano je, da se sem in tja znajdemo na nasprotnih bregovih. Toda gospod Riera, vi v slovenskem nogometnem prostoru niste le pogosto na nasprotnem bregu, vi (p)ostajate s(r)amotni otok. Morda bi se veljalo zazreti v ogledalo in si zastaviti vprašanje, kdo je potemtakem glavni krivec, kdo je glavni problem. Ekipa zagotovo ni.
