Naj začnem z objektivnimi razlogi, zakaj Slovan mora postati prvak:
1. Ker ima po imenih najmočnejšo ekipo, tudi daleč najdražjo in najširšo, saj ima v kadru kar 25 igralcev; na vsakem položaju (z izjemo organizatorskega) vsaj po dva bolj ali manj enakovredna igralca.
2. Ker je ljubljanski župan Zoran Janković vložil ogromno občinskega denarja v Slovan, ki ima za člansko ekipo daleč največ sredstev v državi, čeprav je višina proračuna (uradno 1,5 milijona evrov) primerljiva s proračunom Celja, a gre v Zlatorogu precej več denarja za celoten klubski ustroj.
3. Ker se je Zoran Janković očitno odločil vrniti ligo prvakov v Slovenijo in za vložitev prošnje na EHF za posebno povabilo je pogoj naslov državnega prvaka.
4. Ker Uroša Zormana na stolček trenerja in rekorderja po številu zadetkov za Slovenijo Jureta Dolenca, dolgoletnega hrvaškega reprezentanta Ilije Brozovića ali slovenskega legionarja iz bundeslige Jake Malusa (poleg vseh ostalih okrepitev) ne pripelješ in ne plačuješ za slovenske razmere mastno, da bi osvojili drugo, tretje ali četrto mesto.
5. Ker se ne dogovoriš za prihod še enega nekdanjega evropskega klubskega prvaka Staša Skubeta in še dveh aktualnih reprezentantov Tadeja Kljuna in Gala Marguča za naslednjo sezono, če nimaš najvišjih ambicij.
6. Ker je Slovan v dosedanjem delu sezone pokazal, da je najboljša ekipa v Sloveniji.
7. Ker Celje kot največji slovenski klub ni več tisto dominantno Celje izpred let, ki bi v domovini rušil vse pred sabo, medtem ko bi se v Evropi kosal z najmočnejšimi klubi v ligi prvakov.
8. Ker je branilec naslova državnega prvaka Gorenje, edini preostali klub, ki je kolikor toliko vajen osvajanja trofej, iz teh onih razlogov daleč od moči in forme iz prejšnje sezone.
Naj bo osem razlogov dovolj za izoblikovanje slike, kako zelo mora Slovan letos osvojiti naslov državnega prvaka, potemtakem, pod kako velikim pritiskom je s svojimi sicer nadvse izkušenimi in prekaljenimi igralci Uroš Zorman, ki na plečih nosi tudi svoj lasten, osebni pritisk. Saj veste, nekdanji kapetan slovenske reprezentance, rekorder po številu nastopov za Slovenijo in štirikratni osvajalec lige prvakov s Celjem, Ciudad Realom in Kielcami je rojeni zmagovalec. Zanj štejejo le zmage. In če mu po štirih spodletelih poizkusih v Trebnjem – treh drugih in enem tretjem mestu – takrat resda v vlogi izzivalca tokrat ne uspe na prestol popeljati niti absolutnega favorita za naslov Slovana, bi to bil velik udarec za njegov ego. Pa tudi za ime in njegov trenerski življenjepis. Ve(m) pa, da (mu) ne bo lahko, kajti Trebnje je zanj in za njegov Slovan prekleto težka stranka ...
Priznam, pri naštevanju razlogov sem se namenoma ustavil pri številki osem. Ker Slovanu in sploh Urošu Zormanu marsikdo očita, da ima pomoč osmega igralca. Ne navijačev, ki so jih kot osmega označili v klubu. Sodnikov. Sploh na celjskem je ukoreninjeno to prepričanje, ki ga je v zadnjem obdobju med drugimi naglas izpostavil tudi trener na izhodnih vratih Paulo Pereira. Ko je po porazu s Krko v polfinalu pokala na Kodeljevem le cinično dejal: »Prišli smo na zabavo v Ljubljani.«
Čeprav (niti ne) skrito med vrstice, je bilo sporočilo jasno – da je bila Slovanu postlana rdeča preproga do pokalne lovorike. Ker je predsednik RZS Bor Rozman tako ali tako navijač Slovana, ki hodi z rdečim šalom na Kodeljevo, bi rekel nekdanji predsednik in še vedno član upravnega odbora celjskega kluba Jernej Smisl, čeprav vsebino njegovih objav na družabnih omrežjih in drugih kanalih nerad obešam na veliki zvon. Ker z njimi ne pripomore ravno k ugledu celjskega rokometa, sam pa ugleda našega največjega kluba nikakor nočem kaziti.
Ali imajo ta prepričanja realno osnovo ali so le plod paranoje oziroma bujne domišljije, ne vem. Niti se o tem ne bom opredeljeval. Čeprav moram (tudi) na tem mestu povedati, da nisem zagovornik teorij zarote, kot vedo v Ormožu, čeprav vsa tale kolobocija z zamenjavo Luke Dončića v Lakerse in kasnejšim malodane čudežnim dobitkom Dallasa na loteriji smrdi tudi meni. A le kot košarkarskem kavčarju, tudi v nogomet in domnevno favoriziranje Olimpije se ne bom vtikal, kopačke niso moj par čevljev. Rokometne sem rad nosil, zato nočem verjeti da slovenskemu rokometu v Ljubljani vlada skorumpirana banda, ki bi metala polena pod kolena celjskim vitezom, velenjskim osam, trebanjskim levom, ormoškim vinarjem, če hočete, in vmes razgrinjala rdečo preprogo proti prestolu svojim, Zormanovim ali, če hočete, Zokijevim tigrom. Mi je pa že rekel kdo, da znam biti naiven …
Moja teorija – morda naivna, morda ne – pravi, da je problem drugje. Če izvzamemo najboljši sodniški par na svetu in morda še kakšn(eg)a kolega Davida Soka in Bojana Laha, za sojenje v slovenski ligi ni najbolje poskrbljeno. Ocena ni zrasla na mojem velikem zeljniku, t(ak)o znajo povedati iz taborov večine, da ne rečem vseh prvoligašev, vključno s tistim, za katerega naj bi sodili.
Ko sodniki kakšno 50:50 odločitev (pre)več dosodijo v korist Zormanove ekipe, bi to znala biti posledica prevelikega (straho)spoštovanja do slovenskega selektorja, človeka z veliko karizmo, močnim glasom in včasih izstopajočo žilo na vratu. Čeprav bo Uroš Zorman verjetno znal utemeljiti, da je sojenje prej kot v njegovo korist naravnano proti njemu.
Kakorkoli, če ta teorija ne zdrži vode in niti iz ozadja res vlečejo predsednik RZS Bor Rozman in/ali komisar lige NLB Aleš Jug in/ali generalni sekretar Miha Pantelič, sicer Celjan po stažu, duši in srcu, in/ali njegov predhodnik Goran Cvijić in/ali kakšen peti stric(i) iz ozadja – potem lahko kar zapremo štacuno.
Z zanimanjem si bom pogledal zaključne boje za prvaka v slovenskem prvenstvu, prave rokometne spektakle, v upanju, da nam ne bo treba govoriti o napačnih stvareh. Da vidim(o), če Celje, Gorenje ali Trimo letos res ne smejo postati državni prvaki, česar, ponavljam, resnično ne vem. Vem pa nekaj, kar drži kot pribito. Da Slovan mora postati prvak. Ker je Urošu Zormanu tako javno, jasno in glasno položil na dušo Zoran Janković. Športni zaljubljenec, ki brez težav čez noč zapre pipico, ko ga nekdo tako razočara, kot ga je v zadnjem obdobju njegov rokometni otrok Krim.
