V nedeljo bo Avicii arena še zadnjič to sezono gostila najboljše hokejske reprezentance tega trenutka, v ponedeljek popoldne pa je zadnjič gostila Slovenijo, ki bo Stockholm tokrat vendarle, končno zapustila s širokimi nasmeški in napolnjenimi srci. In ne samo tistih, ki so tam bili.
Risi so v ponedeljek poskrbeli za vzklike sreče, objeme, ekstazo, solze sreče in popolnega zadovoljstva v vseh slovenskih domovih, pisarnah, lokalih … Ponedeljek, 19. maj 2025, je še en datum, ki ga bomo z zlatimi črkami zapisali v našo hokejsko zgodovino, dan, ko si je Slovenija pokorila svet.
No, seveda ne sveta v pravi obliki, a zdi se mi, da je zmaga nad Francijo in to, kar je ta prinesla naši reprezentanci (in njenim navijačem) vseeno velika kot ves svet, če ne mogoče celo večja.
Na koncu se je sicer vse razpletlo, kot sem pričakovala, kot smo vsi slutili. Tako kot je napovedoval papir. Sloveniji v lovu za obstanek med elito ni preostalo drugega, kot da vse svoje moči, upanja, želje, energijo in še kaj usmeri v veliki finiš, ki je – ne glede na izogibanju teme »Francija« – odločal o tem, kdo bo sezono končal s huronskim veseljem podobnemu slavju svetovnega prvaka in kdo se bo na sezono 2024/25 spominjal z veliko bridkostjo – končno to niso naši hokejisti!
Če s(m)o pred začetkom SP na Švedskem in Danskem govorili o tem, da se ni zanašati, da bo prav zadnji obračun z na papirju najugodnejšim tekmecem, odločal o usodi risov, je po startu, po nekaj dneh spremljanja turnirja hitro postalo kristalno jasno, da bodo Slovenci morali najboljšo tekmo odigrati prav v ponedeljek, na njihov zadnji dan 11. SP elite, na katerem je sodelovala naša izbrana vrsta.
To smo vedeli, pa vseeno so se temu scenariju dolgo izogibali vsi. Tudi Edo Terglav, ki je na sever Evrope povedel močno pomlajeno izbrano vrsto, z nekaj popolnimi debitanti, s kar 14 igralci, ki se z elitno ravnijo pred tem turnirjem še niso nisi spogledali, kaj šele srečali. Širši javnosti je v zadnjih dneh predstavil mlade sile, ki jim je zaupal in tako goreče verjel vanje, da so oni verjeli vase. Bravo, selektor!
Dolga ni več
Na poti do zadnjega dejanja sezone so Slovenci preživeli vse in še več. Pokazali dobro in slabo. Doživeli zmerne poraze, pa enega res brutalnega. V Stockholmu smo tako zaradi slovesa nosilcev igre kot zaradi nujnega pomlajevanja videli več novih, še vzhajajočih zvezd slovenske hokejske igre. Pogumni in drzni mladeniči so to, ki pa – povsem normalno – še niso pripravljeni voz po tako zahtevnih cestah, poteh in avtocestah voditi sami.
Starejša ali bolje rečeno izkušenejša »garda« je na Švedskem pričakovano nosila večji del bremena, ki je za nekatere iz leta v leto, iz razočaranja v razočaranje na tej ravni postalo že res težko. Staroselci so morali ostati, torej tisti, ki so si še vedno tako zelo srčno želeli doseči ta veliki cilj. To so si bili dolžni, v ponedeljek pozno popoldne je ta dolgoletni dolg izginil. Končno!
V dvorani v obliki sfere smo dobili tudi potrditev, kako zelo velika pridobitev za reprezentanco je bil vratar Lukaš Horak, ki je pod švedskim nebom sijal in izstopal v taki meri, da so se mu med rokovanjem po koncu tekme poklonili tudi največji zvezdniki lige NHL. Tisti, ki je pred startom Slovencev na mundialu dvomil o pravilnosti odločitve glede Čehove naturalizacije, mora danes vodstvu HZS priznati in pripisati vse zasluge.
To je še vedno čudež
Slovenija na severu Evrope ni bila popolna, česar nihče ni ne zahteval ne pričakoval. Pa saj se slovenski hokejski svet seveda zaveda krute realnosti stanja najhitrejše ekipne športne panoge na sončni strani Alp. Večkrat sem tudi jaz izpostavila, da je že novo merjenje moči v družbi preostalih 15 najboljših na svetu svojevrsten čudež. S slednjim sem jasno in glasno povezovala tudi obstanek naše izbrane vrste med elito in tudi potem, ko ji je to uspelo, bom to še enkrat ponovila. Čudovit čudež.
Po vsem videnem je bilo pred zadnjimi tremi obračuni te sezone jasno, da se bodo – če se jim bodo načrti izjalovili – slovenskih hokejisti še nekaj časa bridko spominjali tekme s Slovaki, kjer bi morali, kjer bi dejansko lahko osvojili več, kot so. Tudi proti Latviji bodo tiste tri, štiri minute, ko je šlo vse po zlu, še verjetno dolgo grizle podzavest. Finski debakel so ekspresno pustili za seboj in to dokazali že 24 ur kasneje. Švedi z 21 enhaelovci so se – veliko bolj kot so predvidevali – namučili z bojevitimi in tisti večer jeznimi risi. Horak je garal kot nor in obranil kar 56 strelov, od švedskih zvezd se mu je verjetno kar vrtelo.
Edine minute, ko je bil tudi on samo človek
Peti poraz je bil povsem drugačen od četrtega, ker medtem ko je četrti poraz Slovence razjezil, jih je peti opogumil pred tekmama leta. V nedeljo popoldne smo spremljali še enega v vrsti razburljivih bojev med risi in orli, in čeprav je bila Avstrija v vseh pogledih boljša, je do nove zmage prišla po najtežji oziroma najdaljši poti. Pri izvajanju kazenskih strelov smo spremljali sijajne spretnosti avstrijskih posameznikov, ki so Horaka – ta je 65 minut spet branil izvrstno – premagovali, kot da bi ta prvič stal med vratnicama. To so bile edine minute na Švedskem, ko je Horak pokazal, da je navsezadnje tudi on samo človek.
Šesti poraz v Stockholmu je vseeno pospremila točka, prva, do katere je Slovenija med elito prišla po desetih letih! Nazadnje se je naša reprezentanca točk (in zmage) veselila na SP 2015 v Ostravi, od Pariza (2017) in Rige (2023) se je poslovila povsem praznih rok.
Najboljših 20 minut je bilo dovolj
Po hudo napornem tednu je v ponedeljek sledil vrhunec. Tekma za biti ali ne biti. Tista, o kateri se je, bodimo iskreni, govorilo že eno leto, od takrat, ko je IIHF prestavil skupine za SP 2025, ko je Slovenija izvedela za identiteto svojih tekmecev.
V zadnji obračun sta reprezentanci startali z istega izhodišča, vsaka s svojo eno točko, kar je pomenilo, da bo zmagovalec (na katerikoli način) pobral vso smetano. Na vse ali nič. Za preživetje ali smrt, če lahko malo pretiravamo ali pa ne.
Ker na koncu so Slovenci pokazali, da so bili pripravljeni tudi umreti na ledu, pripravljeni narediti vse, samo da bi prišli do tistega, o čemer so zadnjih 20 let sanjali, hrepeneli vsi slovenski reprezentanti, ki so na elitnih SP nosili dres z risom na prsih – do obstanka med elito.
Ko niso imeli ničesar več, so dali še nekaj
Slovenija je uvodnih 20 minut proti Franciji odigrala na svoji najvišji možni ravni in v tistih minutah so naši hokejisti še enkrat dokazali, da še kako verjamejo same vase, da še kako znajo igrati.
Iskreno, Slovenija bi morala prvo tretjino dobiti ne samo z 2:0, temveč kar s 4:0. Samo, da jih kasneje vse zamujeno ne bo teplo …
V nadaljevanju so tudi Francozi prišli na svoj račun, a risi so bili v obrambi narejeni iz jekla, Horak je nosil »neprebojni jopič«. Pogosto so slovenski fantje trpeli v obrambi, a z bojevitostjo, zagnanostjo in srčnostjo, pa na temelju tistega družinskega vzdušja, ki je to izbrano vrsto od nekdaj krasilo, zdržala.
Tudi, ko je bilo videti, da fantje nimajo več česa dati, so dali še nekaj več.
Vem, da ste kričali od jeze, ko je kapetan Robert Sabolič zadel okvir nebranjenega francoskega gola in še bolj, ko je čez 20 sekund Francija razpolovila slovensko vodstvo. In vem, da ste se mogoče celo pripravljali na še eno razočaranje. Ker navsezadnje jih je bilo že toliko … Bratislava, Stockholm, Ostrava, Pariz, Riga (dvakrat), Halifax.
Minuta in 55 sekund (do konca rednega dela) je pisalo na semaforju, 115 dolgih sekund …
Medtem ko smo si že vsi pogrizli vse nohte, so Slovenci (zase in za vse nas) nato še zadnjič letos zadihali kot eno in s tem naredili dovolj, naredili vse!
Izpolnili ste svoje sanje, dosegli svoj cilj, zadostili svojim hrepenenjem in hkrati vse to naredili za vse nas, vaše rojake. Poklon.
Ponedeljek, 19. maj 2025, dan, ki smo ga čakali kar 20 let.
