A morda se bo kdo od vas celo spomnil nekega precej odmevnega zapisa, v katerem sem pred nekaj leti zelo nazorno in zelo obsežno pojasnil, kako gledam na spoštovanje in iz njega izhajajoče jezikovne posebnosti. Norma je pač norma. In po normi bo obvezni nagovor z gospod ali gospa Tainta od mene vedno dobil kdorkoli. To ni dokaz spoštovanja, to je prikaz nečesa povsem drugega. Šele to, da trenerju Kopra in nekdanjemu selektorju Slovenije lahko kjerkoli in kadarkoli rečem Slaviša – no, to je spoštovanje.
To je ta odnos dolgoletnega poznanstva, dolgoletnega sodelovanja kljub vedno zapletenemu zidu med najinima poklicema in kljub številnim takim in drugačnim izzivom, takim in drugačnim viharjem. Počaščen sem, da je Slaviša zame lahko samo Slaviša, po potrebi tudi Slave. Gospod pa sem zraven sodi zato – no, preprosto zato, ker je gospod. In ravno to je tisto, kar želim izpostaviti in podčrtati v teh trenutkih, ko se o finalu slovenskega pokala ter predvsem o neljubem dogajanju po njem govori predvsem zaradi negativnih dogodkov, negativnih akterjev in negativnih konotacij.
Tudi Slaviša je bil kdaj mlad, in čeprav se ne spomnimo nobenega njegovega izpada čez mejo sprejemljivega, je seveda imel take in drugačne trenutke. Tudi on je moral čez marsikaj, tudi on je moral dozoreti. A ne samo da mu je ta pot v tistih letih kljub nekaj manjšim zdrsom uspevala mnogo bolje kot nekaterim drugim akterjem sredine tekme, predvsem je danes videti, kaj in kako lahko postaneš, če to želiš in če v življenju slediš pravim stvarem ter na prvo mesto postavljaš prave cilje. Ne govorimo o rezultatskih, seveda, čeprav ima Slave tudi v tem pogledu za pokazati marsikaj.
Govorimo o ciljih, ki jih dosežeš, če uspeš postati človek za vse priložnosti in za vse okoliščine. Človek z veliko začetnico. Gospod. Odkar se je vrnil v slovenski nogomet in postal trener Kopra, je pokazal oboje. Njegov poklicni pečat na ekipi kluba iz slovenske Istre ne bi mogel biti bolj očiten – trenersko mojstrstvo je bilo od prvega dne vidno s še tako neukim prostim očesom, kaj šele z resnejšo analizo nekoliko bolj poučenih spremljevalcev dogajanja. Poznal se je vsak dan njegovega dela na Bonifiki, kaj šele vsak teden. Marsikomu je nastavil ogledalo, marsikomu pokazal, kako to počne nekdo, ki v tem poslu resnično nekaj pomeni in resnično ve, kaj ter kako dela.
In potem je prišel pokalni finale v Stožicah. Tekma, na kateri Koper ni mogel. Celje je preprosto premočno, Celje ima preprosto predobro ekipo, Celje ima preveč kilometrine na takih in še težjih tekmah in – da ne bo pomote – tudi Celje je odlično vodeno. Toda ko se je zgodilo teh 4:0 in ko se je nato dogajalo marsikaj nedopustnega, nesprejemljivega in vsega obsojanja vrednega (v kar se na tem mestu ne bom spuščal, za to bo kakšna druga priložnost) na obeh straneh finalne enačbe, je en človek ostal … gospod.
Verjetno si predstavljate, kako prekleto težko je izgubiti finalno tekmo z 0:4 in biti pri tem tako realno nemočen. In ko ob tem zavre kri tako tvojim sodelavcem kot trenerskemu kolegu na drugi strani, je še težje ostati zvest samemu sebi. A Slaviši je uspelo ravno to. Dostojanstveno je dočakal konec tekme, gosposko čestital, pred kamerami nastopal brez iskanja izgovorov na eni strani in brez želje po prilivanju olja na ogenj na drugi. In tudi če je bil v tistih divjih minutah kje kakšen manjši nesporazum, je takoj naredil vse za to, da ga je v največjem mogočem slogu razrešil.
Skratka, bil je velik v bolečem porazu in ko je bilo to najtežje, medtem ko na večer čudovitega nogometnega praznika nekdo drug ni znal in zmogel niti higienskega minimuma kljub veliki zmagi in ko bi to moralo biti najlažje.
