Nanj so me spomnili kolegi z MMC-ja. Kratek, ciničen dialog je sicer vzet iz satiričnega sitcoma 30 Rock, toda internet uspešnica oziroma tako imenovani »mem« je postal kot (izmišljeni) dialog med kapitanom Haddockom ter Tintinom, dveh glavnih likov iz kultnega belgijskega stripa Tintin in njegove pustolovščine. »Kakšen teden, mar ne!« se (samo) sprašuje cinični in godrnjavi kapitan. »Kapitan, saj je šele sreda,« mu odvrne naslovni junak stripa.
Dialog res sijajno povzame bizarno dinamiko navijaškega doživljanja tritedenskih kolesarskih dirk. In če je kdo mojster tega navijaškega nihanja med ekstazo in obupom, potem je to Primož Roglič. Ne on sam – temveč tudi ali predvsem njegovi navijači.
Biti navijač Rogliča ni za vsakogar. To ni preprosto simpatiziranje. To je čustvena naložba z visokim tveganjem. In potencialno velikim dobitkom. Je kot vožnja z vlakcem smrti. Gor, dol, gor, dol. Izčrpavajoči čustveni vrtiljak. Mazohizem.
Zdi se mi, da je sam Roglič v zadnjem času precej bolj sproščen in da na vse skupaj glede precej manj dramatično, kot pa številni navijači, forumaši in kavč kolesarji. Iz leta v leto, iz dirke v dirko vse bolj in bolj. Medtem ko je navijaško razpoloženje kot igračka yo-yo in niha med evforijo ter katastrofo, je Rogla danes utelešenje zen filozofije. Zdi se mi, da je Primož eden redkih, ki ves ta silni kaos prenaša s treznostjo, mirnostjo in preudarnostjo. Kot da se je sprijaznil in v sebi zdaj nosi zavedanje, da vsega tako ali tako ne moreš nadzorovati. Da življenje – in tritedenska dirka – igrata po svojih pravilih. Da je vse skupaj »grande casino«, kot pravijo Italijani. In ko pade, vstane. Gremo dalje. Brez velikih besed, brez dramatiziranja. Brez »kaj bi bilo, če bi bilo«.
Danes je Rock’n’Roglič glasbenik svoje dirke. Rock'n'Roglič danes pogosto zaigra tisto Que Sera, Sera, kar bo pa bo, kot je v Hitchcockovi mojstrovini Mož, ki je preveč vedel (The Man Who Knew Too Much/1956) prepevala Doris Day. Pogosto se zdi, da je tudi Rogličeve tritedenske avanture režiral mojster suspenza Hitchcockovega kova. Mož, ki je prevečkrat padel, bi lahko bil eden izmed naslovov.
Dirka, kot zna le on – z mirnostjo človeka, ki ve, da je že preživel več padcev, izgub, žrtvovanj in bolečin, kot jih lahko razume povprečen gledalec. Čeprav je do zdaj že neštetokrat dokazal, da zna zmagovati, je še večkrat pokazal, da se zna pobrati. In prav zato je – po vsem tem – še vedno kralj slovenskih ljudskih src.
Tudi na tem Giru je že padel. In se pobral. Ostal sam obkrožen z volkovi. Tudi ta Giro je kot tista igračka yo-yo. Yo-yo je v enem trenutku gor, v naslednjem dol. Po prašni nedelji, deževnem torku in na trenutke divji sredi ter vseh silnih čustvih, ki so jih sprožili, je bilo edino smiselno vprašanje »Kakšen teden, mar ne!?« Ki mu je sledil seveda edini smiseln odgovor: »Kapitan, pa saj je šele sreda…«
Šele sreda je – in še daleč je Rim. Pogled na trenutni vrstni red kaže na to, da ima UAE Team Emirates prednost v številu oziroma več želez v ognju. Kar pa bi bil lahko dvorezen meč. Več taktičnih možnosti prinaša tudi več možnosti za notranje napetosti. Dvomim, da se je denimo Ayuso pripravljen podrediti Del Toru. Ni kolesar, ki bi zlahka sprejel vlogo pomočnika. Že na lanskem Touru mu je škripalo pri podrejanju Pogačarju. V ekipi zagotavljajo, da ne bo prišlo do interne državljanske vojne, a športni direktorji ne bodo imeli povsem mirnega spanca.
Torkov kronometer je bil označen kot ura resnice. Toda prava ura resnice še pride. Bržkone šele v torek, ko bo na sporedu zahtevna gorska etapa, ki bo označevala začetek konca. Šele peklenski tretji teden bo razkril, kdo ima noge za zmago in kdo ne.
Do takrat pa ... Que Sera, Sera ter Rock on! Oziroma Rog on!
