Računalniška igra Championship Manager, kasneje Football Manager, je bila eden glavnih krivcev, da je študentski indeks ostal bolj kot ne prazen oziroma porazen. Danes bi bil bržkone doktor Miha, če bi vse te ure prebil med knjigami.
Dobro se sliši, a tudi noči v vlogi šefa nogometnega kluba so bile čudovite. Newcastle United je bil vedno prva izbira. Ne vem, kaj natančno me je pritegnilo. Zvesta navijaška baza, stadion kul imena, še bolj kul vzdevek (kako ne boš imel rad kluba z vzdevkom Srake) ali intriganten igralski kader. Najbrž vse po malem.
Že brez okrepitev te je pričakala zanimiva zasedba. V gajbi sta se izmenjevala moža zanimivih imen Pavel Srniček in Shaka Hislop. V obrambi je imel glavno besedo Belgijec Philippe Albert, v vezni liniji Francoz David Ginola in Anglež Rob Lee, za gole sta skrbela veteran Peter Beardsley in elegantni Les Ferdinand. Nekoč mi je uspelo na St. James Park zvabiti tudi Maradono, ki se na stara leta na mrzlem severu ni ravno znašel. V rubriki prilagodljivost ni imel zaman ene od maksimalnih 20 točk.
Imeli smo se dobro in lepo nam je šlo tudi brez Diega. Če se nam je na pomembni tekmi vendarle zataknilo, smo imeli as v rokavu oziroma izhod v sili. S tem ne mislim na nepredvidljivo kolumbijsko hobotnico Tino Asprillo, ki je v igro vstopala s klopi, temveč na tipko on/off na ohišju računalnika. Prst se je sam premaknil k tipki za »reset«, če nas je Fergusonov United ali Wengerjev Arsenal sredi St. James Parka preveč nadigral. Nekaj tekem smo odigrali večkrat oziroma tolikokrat, da smo prišli do želenega rezultata. Tako smo počasi zrasli v angleškega in evropskega velikana.
Newcastle je na dobri poti, da postane angleški in evropski velikan tudi v resničnem življenju. Pot, ki so jo izbrali, je podobno kontroverzna kot moje vztrajno resetiranje računalnika. Vendar je bila tisto računalniška igrica, to pa je resničnost.
Oktober 2018
Ne verjamem, da je novinarski kolega Jamal Khashoggi kdaj igral Championship Manager. Ne vem niti, ali mu je bil nogomet pri srcu oziroma za kateri klub je stiskal pesti. Če sploh za katerega. Morda za kakšen turški klub, kjer je preživel zadnje dni življenja in kjer je bil brutalno umorjen. Na veleposlaništvu Savdske Arabije v Istanbulu, kjer so ga pričakali rablji kronskega princa (beri: diktatorja) Mohammeda bin Salmana in ga, sam sicer trdi drugače, z njegovim blagoslovom umorili ter razrezali na kose. Tri leta kasneje lokacija oziroma usoda njegovih posmrtnih ostankov še ni znana, njegove zadnje besede pa naj bi bile: »Ne morem dihati.«
Oktober 2021
Le nekaj dni po tretji obletnici grozljivih dogodkov na savdskem veleposlaništvu v Istanbulu je savdski javni investicijski sklad izpeljal nakup Newcastla, ki je čez noč postal najbogatejši klub na zemeljski obli. Nekateri pristaši Srak so si zato dali duška. Kako ne bi, ubili so dve muhi na en mah. Končno so se znebili osovraženega Mika Ashleyja, ki je klub vodil na podobno diletantski način, kot je Milan Mandarić vodil Olimpijo (Mandarić je sicer pri tem v nasprotju z Ashleyjem vsaj obogatil klubske vitrine, Newcastle se je pod Ashleyjem utapljal v povprečju), in klub je dobil na voljo praktično neusahljivi vir petrodolarjev, s katerimi bo po bližnjici krenil proti eliti.
Pred Srakami so zagotovo uspešnejši časi, kar zadeva rezultate. Dejstvo, da so pri tem podpisali pakt s hudičem oziroma prodali dušo zlodeju, večine navijačev ne zanima, bi pa moralo marsikoga drugega.
Premier liga in St. James Park sta na široko odprla vrata morilcu, ki so mu človekove pravice zadnja stvar na dnevnem redu. Ne gre se slepiti in sprenevedati, da so Savdijci edini, ki se poslužujejo tako imenovanega »sportswashinga«. Pranja ugleda s pomočjo športa. Redkokateri pralni stroj je učinkovitejši kot premierligaški.
Niso edini klub z lastniki dvomljivega slovesa in ugleda, ki so pripravljeni iti prek trupel, a pri večini to velja zgolj metaforično. Za bin Salmana in druščino velja dobesedno. Vprašajte Hatice Cengiz, ki je nekega oktobrskega popoldneva 2018 pred savdskim veleposlaništvom v Istanbulu zaman čakala zaročenca Jamala.
Čez leto, dve ali tri bo Newcastle kot nekoč na mojem monitorju postal in ostal del angleške in evropske elite. S Savdijci in ob tihem odobravanju premier lige je prestopil etični rubikon. Pravzaprav ga ni le prestopil, ampak se je nanj še podelal.
Pred dnevi je Championship Manager 2001/02, po mojem skromnem mnenju najboljša iz celotne franšize, praznovala 20. rojstni dan. V njej sem vsake toliko poskusil tudi z drugimi, da bi se vedno znova vrnil k prvi in edini pravi ljubezni. Sploh ker si kasneje z Newcastlom dobil še Alana Shearerja. Z Newcastlom sem prebil toliko ur, da sem se počutil kot pravi »geordie«, kot pravijo prebivalcem tistega konca Anglije.
Srake so mi ostale simpatične in prva izbira med Angleži še dolgo po tem, ko sem končal kariero virtualnega nogometnega menedžerja. Vse do 7. oktobra 2021. Nič več. Nikoli več.
