Podalpsko streljanje glasnikov

Takih in drugačnih, s teh ali onih naslovov. Vsa niso relevantna, vsa niso pomembna, ne pride mi niti na misel, da bi na vsa odgovarjal. Sploh ne javno. Nekaj med njimi pa je vsekakor takih, ki si zaslužijo premislek, pozornost in tudi obravnavo. Predvsem in daleč na prvem mestu vprašanje, zakaj smo zadevo objavili, oziroma če tako hočete in želite, zakaj sem jo objavil. Teorije rastejo kot gobe po dežju, sprehajajo pa se od cehovskega spoštovanja prek povsem drugačnih čustev novinarskih kolegov, ki so bila še posebej očitna na včerajšnji tiskovni konferenci v Mariboru.

Saj veste, tisti, ki so jo sklicali tako (po naključju?) zelo na hitro, da je bilo iz Ljubljane nanjo mogoče priti le z nekaj prometnimi prekrški, naši kolegi iz Primorskih novic pa zagotovo niso imeli nobenih možnosti. Sprehod pa se zaključi pri nizkotnih obtožbah ljudi, ki so take poglede bodisi vzgojili na lastnem zelniku bodisi jim je kakšno glavo te pregovorne zelenjave zlepa ali zgrda vsilil kdo drug. Verjetno se nam ni treba pogovarjati o tem, ali sem (oziroma smo) v petek poslal Viole na trening, naročil Agimu Ibraimiju, naj se na to odzove, in bil z njim vnaprej dogovorjen, da bom objavil vse morebitne izlive srda Zlatka Zahovića. Tako nadrealistično daleč vendarle ni šel nihče in verjamem, da tudi ne bo šel. Je pa zato v objavi izjav in sporočil marsikdo videl tak ali drugačen napad, tako ali drugačno gonjo, take ali drugačne cilje, celo tako ali drugačno maščevanje.

Se šalite? Se šalite? Se šalite? In še enkrat: se šalite? Seveda vam v niti najbolj norih sanjah ne nameravam razlagati, kako sem na do tedaj zelo mirno soboto dobil informacije v tej vroči zadevi in na kakšen način ter po kakšnem ključu sem se uspel povezati z Ibraimijem. Lahko pa jaz vprašam vas in njih (kogarkoli pač); le kdo pri zdravi pameti bi z zgodbo leta na srebrnem pladnju ravnal drugače. Le kdo ne bi iskal najkrajše, najbolj neposredne poti v tisk in s tem na mize tako zvestih bralcev kot priložnostnih odjemalcev?

Naj si bomo na jasnem, Ibraimi se je odločil, da bo eno od zgodb leta (če se izrazim zelo konzervativno) dal v javnost, in vaše oči bi jo isti dan ob isti uri ugledale v vsakem primeru. Zagotavljam. Če je ne bi objavili mi, bi jo objavil nekdo drug. Prav tako zagotavljam. Če bi jo iz tega ali onega razloga zadržali moji nadrejeni, bi izšla nekje drugje; natisnjena, zapisana na spletu, posneta, kakorkoli pač. Še enkrat zagotavljam. Naš medij bi si torej naredil poslovno škodo, poslal razkritje v mehko naročje kateremu od neposrednih konkurentov na trgu in povrhu povsem upravičeno obveljal za nekoga, ki je v tej zgodbi potegnil z eno od sprtih strani.

Le kdo pri zdravi pameti pa nas zdaj, ko smo ravnali v skladu z vso novinarsko ter poslovno logiko tega sveta, lahko obtoži, da smo potegnili z drugo? To je nekaj takega, kot bi se pred časom našel kdorkoli, ki bi obtoževal sloviti L'Equipe, ker je objavil prepis telefonskega pogovora nogometaša Lyona Mathieuja Valbuenaja in njegovega rojaka, izsiljevalca iz vrst madridskega Reala Karima Benzemaja, ki je kot nalašč ravno včeraj zaradi svojih lumparij ostal brez nastopa na domačem evropskem prvenstvu. Si predstavljate, da bi se usulo po njih; po novinarju, po uredniku, po časopisu in celo po še najmanj krivih tiskarskih strojih, za katere je v našem primeru nam nekdo mimogrede zaželel, da bi zgoreli. To bi bil konec novinarstva, bil bi konec pravice do informiranosti, bil bi konec medijskega posla. Zakaj je torej pri nas, v deželici na sončni strani Alp, kakorkoli drugače? Res me zanima, s kakšnimi domislicami in na kakšen način bi bili v nizkotnih krogih pletilcev teorij zarot obtoženi z naše strani spoštovani Delo, Pop TV ali Siol (omenjeni povsem po naključju), če bi Ibraimi ob naši zavrnitvi po tem ali onem kriteriju odšel h kateremu od njih. Ali če bi tja odšel kar sprva, torej če se po skrivnem algoritmu, ki buri toliko duhov, ne bi odločil za moje, za naše strani.

Pozor, se pa hkrati vsekakor strinjam, da bi bil kdorkoli od nas (v tem primeru mi in v drugačnem kateri od spoštovanih kolegov) vreden vsega obtoževanja in celo zgražanja, če bi z objavami izpovedi ter dokazov konstantno pritiskal na nekoga, hkrati osebi ali instituciji na udaru ne bi ponudil priložnosti za enakovreden odziv, ob tem pa bi za nameček pritiskal še z lastnimi mnenjskimi obtožbami.

Kar zadeva slednje, v vsem tem času in v vsej tej zgodbi nisem zapisal, nismo zapisali niti ene mnenjske vrstice, nisem sodil, nismo sodili. Ne o Zahoviću, še manj o Mariboru, ki na osnovni ravni afere sploh ni bil predmet obravnave. Ne Ibraimijeve, kar je Makedonec zelo jasno izpostavil in nekajkrat poudaril, ne moje, ne naše. Ob tem pa smo bili ves čas povsem odprti vsem; še več, tudi odziv kluba in njegovega športnega direktorja (ne nujno v tem vrstnem redu) smo postavili na piedestal našega novinarskega poslanstva in na vsak način skušali priti do njega. V kakršnikoli obliki in v kakršnemkoli obsegu. Prostor ni bil problem in še vedno ni. Morda tista druga plat, o kateri je Maribor pisal v skopi ter precej nojevski izjavi za javnost in o kateri je Zlatko Zahović spregovoril včeraj, potrebuje osem tiskanih strani, morda deset. Ni problema, kot edini v državi jih lahko ponudimo in jih nudimo že od prvega dneva. Pri tem pa je ni vsebine, ki bi se nam zdela neprimerna.

Sprašujejo me namreč tudi, ali verjamem Ibraimiju. Verjetno se nam ni treba pogovarjati o tem, ali verjamem sporočilom, ki sem jih dobil neposredno z njegovega telefona. Razumem pa vprašanja, ali verjamem dogodkom, ki jih je Makedonec navedel kot jabolko spora. Odgovor se glasi: sploh ni pomembno. Popolnoma vseeno je, ali verjamem tem dogodkom, kajti o njih javno ne bom sodil, če ne poznam druge plati. Hotel sem jo poznati, še preden so jo v Ljudskem vrtu začeli obešati na veliki zvon, in le kdo mi lahko očita, da sem ravnal kakorkoli drugače kot v popolnem skladju s to željo slišati vse vpletene. Tudi Zahović to dobro ve. Tako kot dobro ve, da v takem položaju druga plat najmočneje deluje (pri čemer ne bom sodil o tem, ali gre za »blef« ali za kaj drugega), če ostane tako zlovešča, da jo je bolje ne izreči. In če on za nameček postane tako plemenit, da je ne želi prati v javnosti. Vrhunska piarovska poteza, ni kaj, ob njej pa je bilo ravno dovolj opravičila, da je športnemu direktorju Maribora in njegovemu klubu težko karkoli očitati. Razen morda prepoznega odziva, prehitrega sklica tiskovne konference z zagotavljanjem precej »prijateljske« udeležbe in nekoliko preveč splošnega »vsem prizadetim«.

Če bi se v kakih blodnjah kaj takega zgodilo meni, bi se odzval isto minuto in se pod točko ena ne bi opravičeval ne Ibraimiju, ne vsem prizadetim, ne deželi in svetu. Najprej bi se, kar bi me nesle noge, hitel ponižno opravičevati navijačem Maribora islamske veroizpovedi, ki so bili zaradi razkritja in tako zelo togega odziva v mojih očeh največje žrtve. Morda so še vedno.