Oprosti za tisto, žal mi je

Dvomim. Čeprav te možnosti ne morem povsem izključiti, saj se še kako dobro zavedam pogoste prisotnosti nezavednih strahov, je tudi po temeljitem premisleku res malo verjetna. Občutno manj kot nekatere druge, a ker tudi nobena od njih ni ravno kakšna kraljica verjetnosti, bom vztrajal pri odgovoru ne vem.

Preprosto ne vem, zakaj se za opravičilo nisem odločil ob katerem od srečanj s Petrom Prevcem, pri čemer bi bilo zagotovo najbolj primerno tisto tik pred božičem, ko sva za mizo sedla takoj po začetku njegove dominacije v svetovnem pokalu in hkrati tik pred novoletno turnejo, po kateri nič več ni bilo (ni in nikoli ne bo) tako, kot je bilo. Tedaj sva imela res veliko časa, razpravljala sva o vsem mogočem in skupaj ustvarila intervju, ki je najbolj priljubljenega slovenskega športnika vseh časov postavil in označil bolj kot katerikoli (uh, Miljković, kakšna skromnost) drug javni nastop.

Izrekla sva marsikaj, nisem pa izrekel besede oprosti, čeprav bi jo moral. Petru nisem povedal, da mi je žal za tisto, kar sem naredil, in da bi, če bi imel še eno priložnost, ravnal popolnoma drugače. Nisem mu povedal, da se velikokrat spomnim tistega dneva, svojih tedanjih razmišljanj in dejanj, ki me vsaj v simboličnem pogledu precej tepejo. Nisem mu priznal, da sem bil bedak, ki je gledal zgolj nase in ki ni znal uvideti, kaj je zares pomembno. Nisem ga prosil odpuščanja za to, da sem preprosto odmahnil z roko, ko so mi dejali,

da bi bilo pravilno storiti nekaj drugega in drugačnega, tako kot so storili mnogi moji stanovski kolegi. Slednji sicer ne zato, ker bi bili toliko bolj učeni in plemeniti, temveč preprosto po najlažji poti, a vendarle. Vse to bi moral narediti, a do zdaj nisem; ne tedaj pred božičem, ne kadarkoli prej ali pozneje in ne včeraj, ko sva se s Petrom videla nazadnje. Ker se iz neznanega razloga v živo ni izšlo, pa je skrajni čas, da krivice popravim (oziroma vsaj skušam opraviti) takole.

Opravičujem se, prosim odpuščanja in poudarjam, da mi je neskončno žal. Ko je včeraj Peter tudi dejansko dvignil veliki kristalni globus, je dokončno postalo jasno, kakšen trot sem bil in sem zaradi svojega dejanja ne glede na pričujoče opravilo še vedno.

Bilo je zgodnje popoldne poznega februarja leta 2010. Hm, kaj pravite? Vas je časovna umestitev zmedla? Pa menda ja niste mislili, da se opravičujem za kaj bolj svežega, morda za kaj lanskega?! Če ste po kakem naključju pomislili na kaj takega, se iskreno opravičujem tudi za to. Ni bilo namenoma, res ne. Ker ste že ravno pomislili na eno od najbolj odmevnih (uh, Miljković, še enkrat) besedil športnega žurnalizma na Slovenskem, pa naj si bomo na jasnem, da stvari ostajajo povsem enake.

Letošnji veliki kristalni globus ni spremenil ničesar, letošnji veliki kristalni globus z lanskim nima nič skupnega in nikoli me nihče ne bo mogel prepričati, da je bil Prevc v letošnji sezoni toliko boljši ravno zaradi tega, ker ga je neuspeh pred natanko letom dni dodatno motiviral. Zaradi tedanjih dogodkov mu je bilo težje, to vam zagotavljam, in tudi zato svojega mnenja nisem spremenil niti za drobec.

Kvečjemu mu lahko dodam še kakšno pikro na temo človeka, ki je tako zelo popolno skočil le enkrat v svoji karieri, le v tistem najboljšem mogočem trenutku. Kakorkoli, vrnimo se v zgodnje popoldne poznega februarja leta 2010. Lahko bi poiskal natančen datum, a bi se po nepotrebnem delal pretirano pametnega. Tako kot bi se delal pretirano pametnega, če bi vam nanizal še nekaj drugih datumov, morda celo ur (tudi to se dandanes zlahka najde) in še kakšen čisto konkreten podatek. Zatorej ostanimo pri tem, kar vem iz glave.

V hribih nad Vancouvrom olimpijske tekme na mali skakalnici nisem videl v živo, ker se je prekrivala z nekim drugim, po splošni oceni uredništva pomembnejšim slovenskim nastopom. Obračun na veliki skakalnici pa sem kak teden pozneje spremljal; še s toliko večjim zanimanjem, ker sta tokratna planiška junaka Peter Prevc in Robert Kranjec v moji odsotnosti vknjižila presenetljivo dobri uvrstitvi: sedmo oziroma šesto mesto.

Ko pa ob še eni zmagi Simona Ammanna atraktivnejša olimpijska naprava ni poskrbela za nikakršno slovensko nadgradnjo nastopa na izumirajoči (ravno nasprotno, dosežka obeh sta bila slabša, Prevc je bil tam nekje okrog 20. mesta), sem korektno opravil svoje delo, spisal nekaj povsem dostojnega in hitro poslal v domovino, kjer ni bilo časa za čakanje na kakršnekoli izjave. Mamutska časovna razlika je pač naredila svoje, nočni tisk našega in vašega časopisa se je v Ljubljani začel že sredi vancouvrskega popoldneva, tako da bi na izjave čakal le, če bi želel prvič govoriti z menda (tako so me tedaj prepričevali nekateri) zelo nadarjenim 17-letnikom.

Nisem. Ni se mi zdelo nič posebnega, ni se mi zdelo dovolj pomembno in v vse prej kot dobrih časih slovenskega skakanja sem rajši ujel čakajoč prevoz ter se po hitrem postopku vrnil v mesto. Na hokej.

Opravičujem se, prosim odpuščanja, žal mi je. Še toliko bolj, ker se spominjam (čeprav se čisto natančno ne bi spomnil za nič na svetu), da ni šlo ravno za kak obračun Kanade z ZDA ali Rusijo, zaradi česar se je v Vancouvru tedaj ustavljal svet in kar bi si želel doživeti vsakdo z drobcem športnega zanesenjaštva. Bila je bolj običajna tekma, pa čeprav je vendarle šlo za razprodan spektakel na turnirju vseh turnirjev, ki se na tistih olimpijskih igrah ni mogel primerjati z ničimer.

Skratka, odpeljal sem se na hokej, še enega v nizu večerov užival kot bolha v pesjaku in se nisem niti zavedal, da sem obrnil hrbet časti, ki me je nevede doletela ter bi predstavljala še precej boljšo zgodbo za otroke in vnuke. Imel sem možnost spoznati Petra Prevca in, če bi premogel nekaj več predvidevanja, bi morda celo postal nekaj takega kot tisti pokojni argentinski kolega, ki je naredil nenavadno obsežen (seveda za tisto obdobje) intervju z Lionelom Messijem in tega nogometaša v njem kot prvi označil za bodočega najboljšega igralca sveta.

Ne samo Peter, opravičilo si zasluži še kdo, tako mi žal ni le v odnosu do slovenskega šampiona, temveč tudi do samega sebe. Ko danes zlagam kocke, sem zapravil priložnost za nekaj resnično velikega. Celo epskega, če na zadevo pogledam v vsej navdušujoči, zgodovinski celoti. Skoki v mojih (pa ne samo v mojih) očeh nikoli ne bodo nogomet, toda če me je kdo pripravil do tega, da moram pred njim v vseh pogledih sneti vse klobuke tega sveta, je to novopečeni lastnik velikega kristalnega globusa.

Moral bi počakati tisto izjavo in moral bi biti počaščen, ker mi je bilo na eni od prvih stopničk dano soustvarjati večnost. Sem se pa zdaj, ko sem si končno olajšal dušo, pripravljen zadovoljiti s častjo, ki me je doletela v naslednji letih in ob kateri sem vendarle spremljal kar nekaj nepozabnih in prelomnih poglavij ene največjih, najbolj imenitnih, najbolj navdušujočih športnih zgodb naše države. Enega največjih, najbolj imenitnih, najbolj navdušujočih slovenskih športnikov vseh časov sem štiri leta po obžalovanem vancouvrskem hokeju videl, slišal in čutil osvojiti dve olimpijski odličji v Sočiju.

Čeprav je kdo to razumel drugače, sem mu bolj kot kdorkoli stal ob strani pred letom dni, ko je bil bolj športen in človeški, kot bi smel biti, in precej bolj, kot sem bil jaz. Pred mojimi očmi je kmalu po izpostavljenem intervjuju osvojil novoletno turnejo in bil sem tam, ko je kmalu zatem postal svetovni prvak v poletih. Kaj pa včeraj?

Jasno. Seveda nisem mogel manjkati, ko so ga okronali s kristalno krono, in se vsaj malce potolči po prsih, ker je o matematični osvojitvi globusa na zadnji februarski tekmi v Kazahstanu vsa Slovenija govorila po tem (uh, Miljković, dovolj bo), ko mi jo je v nekem drugem intervjuju povsem neposredno napovedal Goran Janus. Zadovoljil se bom s tem, privilegij je preprosto prevelik, da se ne bi. Morali pa se bodo tudi vnuki.