cavazza smrekar 1 Odkrito.si

Uresničena želja Sebastiana Cavazze in Ajde ...

Taksi Svet24.si

Zaradi nekaj deset evrov napadel taksista

tim bergling, dj avicii1 Svet24.si

Prvič po tragični novici o prezgodnji smrti se ...

Brdo pri Kranju Svet24.si

FOTO: Incident na Brdu pri Kranju: srbska ...

nick-jonas-billboard-music-awards-2016-03 Najstnica.si

Nick Jonas se je tako poklonil preminulemu ...

Indira Ekić in Matic Kolenc Njena.si

FOTO: Indira Ekić zasijala kot še nikoli

Anna Paynich Njena.si

MasterChef: Anna priznala, da najraje kuha gola

Jure Bohorič
Jure Bohorič
0 27.02.2016 09:00:35

Prebujanje v drugi galaksiji

Grega Wernig
Novi trener Olimpije Marko Nikolić je pred dnevi pozval Ljubljančane, naj se prebudijo. Sporočil jim je, da če si res želijo naslova prvaka, ki ga v prestolnici ni bilo že več kot 20 let, naj to dokažejo z obiskom na domačih tekmah zeleno-belih.

Bruce Buck, predsednik angleškega prvoligaškega kluba Chelsea, se je pred časom slikovito izrazil: "Najboljša marketinška strategija kateregakoli nogometnega kluba je zmagovanje." Njegove besede so smiselne in v določeni meri veljajo tudi za slovenski klubski nogomet. Ko je bila Olimpija v preteklosti rezultatsko sila podhranjena, so tribune v Stožicah bolj ali manj samevale.

Čeprav ima mladi srbski strokovnjak zagotovo še kako prav, pa morda ne bi bilo slabo, če bi misel o prebujanju namenil tudi svojemu klubu. Skromne predstave nogometašev sicer niso bile edini razlog za to, so pa pri tem igrale pomembno vlogo. Da je bilo res tako, ne nazadnje govori obisk v tej sezoni, v kateri so rezultati neprimerno boljši. Jeseni se je v Stožicah v povprečju na vsaki tekmi zbralo okoli 3000 gledalcev.

Na večnem derbiju z Mariborom je bil stadion razprodan, navijači so med drugim ob tekmi v Novi Gorici postregli z enim najbolj množičnih gostovanj v zgodovini slovenskega klubskega nogometa. Da, Ljubljana se je po slovesu nepriljubljenega Izeta Rastoderja v nogometnem smislu na določen način zagotovo že prebudila. K temu so v skladu z Buckovo strategijo ogromno oziroma kar največ prispevali dobri rezultati, doprinos vodstva kluba na področju, ki je izključno v njegovi domeni, pa je bil milo rečeno skromen.

Odkar je na čelu edinega ljubljanskega prvoligaša Milan Mandarić, se Olimpija naprej giblje po dveh voznih pasovih. S člansko ekipo s svetlobno hitrostjo prehiteva večino domačih tekmecev po prehitevalnem pasu, po voznem pasu pa se z vsem preostalim klubskim ustrojem pri nas naprej premika sila počasi. Na trenutke gre po odstavnem pasu celo v "rikverc" …

Na njeno srečo je stanje pri nas takšno, kakršno je, posledično je njena hitrost takšna kot hitrost večine njenih ligaških konkurentov. Prav zaradi tega njeno sopihanje na voznem pasu ne izstopa tako negativno, kot bi, če bi imela več takšnih tekmecev, kakršen je Maribor. A če slednji pri rezultatih vsaj v tej sezoni zmajem gleda v hrbet, pa glede marketinškega udejstvovanja ni le na drugem planetu, ampak celo v drugi galaksiji.

Štajerci so se znali pripraviti na peklensko pomlad, ki je pred njimi. Ker se zavedajo, da bodo do naslova prvaka prišli lažje, če bodo imeli za sabo kar najštevilčnejšo vojsko navijačev, so se novačenju slednjih lotili tako, kot to počnejo največji evropski klubi. Lep primer sta uvodni tekmi v Ljudskem vrtu: tam bo najprej gostovalo Celje, nato še Olimpija.

Slednja je magnet že sama po sebi, prvi zagotovo ne. A bo tudi na štajerskem derbiju menda več kot 7000 gledalcev. Ker so se v upravi premeteno odločili za paketno prodajo vstopnic, ker so znali na številne načine spodbuditi ljudi. In to v okolju, kjer je klubska pripadnost precej večja kot v Ljubljani …

Medtem prestolnica daje občutek, kot da je spomladanski del sezone še daleč stran. Praktično nobenih medijskih aktivnosti, skorajda nično oglaševanje in zgolj pobožna želja, da bi se kdorkoli spomnil na kakršnokoli posebno akcijo, s katero bi znal spodbosti "zaspane" Ljubljančane. Na primer: da bi klub navijačem ponudil vstopnico za tekmo s Koprom in nato še brezplačno gostovanje v Mariboru. Torej nekaj, česar se klub sploh ni lotil, zgolj dve različni skupini navijačev. Vse, s čimer je Olimpija ljudi prebujala pred morda zgodovinskim drugim delom sezone, so bile polsezonske vstopnice za 40 evrov. Ter sem in tja kakšen vpis na tem in onem spletnem profilu. Preslabo, občutno preslabo. In predvsem premalo.

Ob tem se kakopak poraja vprašanje, zakaj se vse to sploh dogaja. Zakaj Olimpija tako občutno zaostaja na področju, na katerem bi vsaj na prvi pogled morda celo lažje prišla do dobrih rezultatov kot na igrišču? Mar v klubu res ni nikogar, ki bi prevzel vajeti v svoje roke? Poleg tega se ideje, kako prebujati Ljubljančane, ponujajo kar same od sebe: predstavitev ekipe na Prešernovem trgu, dan odprtih vrat v Stožicah, priložnostno darilo kupcu vsake vstopnice, z obiski vrtcev in šol izrazitejše približevanje lokalni skupnosti, sodelovanje z radijskimi in televizijskimi postajami, druženje z navijači, prodaja klubskih artiklov na najbolj obljudenih mestih, nagradne igre, kvalitetnejše izkoriščanje svetovnega spleta in družbenih omrežij. In tako dalje in tako naprej.

Res nisem strokovnjak za marketing, vem pa, kaj me privlači in kaj ne. In Olimpija, roko na srce, v tem trenutku privablja zgolj z dobrimi rezultati. Ampak to preprosto ni dovolj. Ne more biti in predvsem ne bi smelo biti; ko/če dobrih rezultatov ne bo, bo klub namreč še toliko bolj potreboval navijače. A če teh ne bo znal privabiti še s čim drugim, če v njih ne bo znal zbuditi tistega zavedanja, katerega glavno načelo je v dobrem in slabem, potem se bo prehitro znašel v začaranem krogu.

Žalostno je, da je Olimpija, kar zadeva marketing, v sezoni, ko je najbližje prvaku po mnogih letih, nekje na ravni prvoligaša z dna lestvice. Težko bi trdili, da resnejši marketing v Olimpiji sploh obstaja. Medtem ko je za člansko ekipo denarja več kot dovolj in ko je to dejansko nekaj, nad čimer smo lahko po dolgih letih brez večjih pripomb oziroma si vodilni za narejeno zaslužijo celo zajeten hribček pohval, so glede prihajajoče tekme s Koprom v klubu naredili toliko, da so do srede okoli 15. ure v predprodaji prodali manj kot petdeset vstopnic. Da, 50! Saj ni res, pa je, bi lahko rekli.

Če se torej lahko strinjam z Nikolićem, da se za svoj klub navija na stadionu in ne na kavču, prav tako menim, da se mora resen klub za svoje navijače potruditi, ne pa računati, da je njihova brezpogojna ljubezen nekaj samoumevnega. Še zlasti v okolju, kakršno je ljubljansko, kjer se je z navijači desetletja delalo kot z nekakšnim nebodigatreba. Če jih bo torej klub želel pripeljati nazaj na stadion in jih tam tudi zadržati, jim bo pač moral ponuditi nekaj več. In ne praktično ničesar, kot velja v tem trenutku.

Članki iz rubrike