"Gol, gol, gol"

Vse skupaj je pravzaprav postalo del rituala, rutine, ko sem ob prižganem radijskem sprejemniku z nestrpnostjo čakal, kdaj se bo zaslišal tisti preprosti, a genialni "jingle" "gol, gol, gol" in se bo zaslišal glas s Fazanerije, Portovala, Skalne kleti, Bonifike ... In najbrž še zdaleč nisem bil edini. Neka čudna vznemirjenost, ko nisi vedel, od kod se bo naslednjič oglasil reporter, je vsemu skupaj dala še dodaten čar, ob tem da sem stiskal pesti predvsem za Koprčane. Pojma nimam, zakaj, navdušenje nad kanarčki je izviralo še iz časov medrepubliške lige, divje, teksas lige, ki bi bila tudi vredna svojega zapisa ali dveh in ki je imela zaradi tega neki poseben šarm.

Z leti so bili tovrstni nedeljski popoldnevi vse bolj redki, televizija je počasi izpodrinila radio, pogosto smo se tudi stlačili v kakšnega dotrajanega juga ali golfa dvojko in se odpeljali za Bežigrad. Z leti vse bolj poredko, vse skupaj je namreč v mojih očeh počasi izgubilo smisel, privlačnost. Zakaj? Odgovor je večplasten in težko določljiv. Številna tradicionalna okolja in tradicionalni klubi so zašli v težave, marsikateri je tudi poniknil s prvoligaške scene, skupaj z njimi pa tudi moje zanimanje za slovenske travnike. Zadnjič sem bil na tekmi prve lige, ko sta za Bežigradom igrala Olimpija in Celje, ko sta dres Ljubljančanov nosila Rudonja ter Prosinečki in ko je bil gazda neki povzpetniški prodajalec televizorjev ter medijski plejbolj, ki je s svojim spremstvom kmalu potem elegantno zabil še tistih zadnjih nekaj žebljev v Olimpijino krsto. Tisto je bil tudi zadnji žebelj v krsto mojega zanimanja, takrat in v tistem trenutku sem stopil s slovenskega nogometnega vrtiljaka in se do danes nanj nisem več vrnil.

Ob tem niti ni bilo potrebe, alternativa je bila neprimerno bolj privlačna, svetovni nogomet je počasi prišel v domačo dnevno sobo, televizijska ponudba je z leti krepko presegla povpraševanje. Če si včasih točno vedel, da so sredini večeri rezervirani za tekmo pokala prvakov na "dvojki", je ob drugih dnevih nogomet, sploh mednarodni, le poredko zašel na male ekrane. Danes pa ... Danes lahko 24-ur na dan in sedem dni v tednu spremljate praktično vse relevantne, pa tiste malo manj relevantne in tudi povsem nerelevantne lige tega sveta. Pred tedni sem med sobotnim poležavanjem po pretikanju po kanalih denimo naletel na tekmo srbske lige med Metalcem in Novim Pazarjem. Bilo je tako bizarno, da je bilo že zanimivo in sem kar težko odmaknil oči od dogajanja na recimo ji zelenici, ob tem pa se mi je komentator, slovenski, da ne bo pomote, smilil v dno duše. Ne zato, ker bi slabo opravil svoje delo, ampak zato, ker je moral opravljati to delo.

In potem pri tem potikanju čez kanale naletim še na tekmo slovenske lige, ki se zdi kot neki drug svet. Če vsebino pustim ob strani, saj po skoraj poldrugem desetletju skoraj popolne abstinence niti nimam pravice soditi, pa proizvod ni več zavit v neki mastni papir od kranjske klobase, ampak je vse skupaj neprimerno bolj lično zapakirano. In bistveno bolj gledljivo. Od stadionov in zelenic do televizijskih prenosov, spremljevalnega programa ... Ni to še paket s pentljo, a je na dobri poti, da postane.

Rekel bi, da se še nikoli ni neke polsezone pričakovalo s tolikšno nestrpnostjo. Poslušamo tu, na redakciji, vlečem na ušesa hote ali nehote, iz dneva v dan imena, kot so Eleke, Riera, Lazović, Novaković ... In moram priznati, da je nalezljivo. Celo tako zelo, da so abstinenci šteti dnevi.