Šerif Zlatko in njegova pravila

Saj poznate tisto o volku, ki menja dlako, svoje narave pa nikoli. Na ta pregovor sem se prvič spomnil že v nedeljo, ko sem zagledal Darka Milaniča na tribunah Stožic, kako spremlja obračun med Olimpijo in Koprom. Prepričan sem bil, da sem videl novega trenerja Maribora, ki si je že prišel ogledat naslednjega tekmeca vijoličastih. O tem sem bil tako trdno prepričan, da nisem sprejel nikakršnih drugačnih razlag, ker so se mi vse zdele kot zgodbice za male otroke. Pa so me poskušali prepričati, da ni nič takšnega, če si kakšen nezaposlen trener pride ogledat tekmo zmajev. Saj ni, a da je to Darko Milanič, ima globlje sporočilo. In ko je bilo v ponedeljek okrog 21. ure dokončno jasno, da bo Krunoslav Jurčić že tisti dan bivši trener Maribora, je to sporočilo dobilo tudi konkreten pomen, meni pa se je zgoraj omenjeni pregovor znova prikradel v misli. Ne zaradi Milaniča, temveč zaradi alfe in omega Maribora, Zlatka Zahovića.

Že nekaj mesecev spremljam nervozo športnega direktorja štajerskega kluba. Vse odkar se je Olimpija pod vodstvom Milana Mandarića, Ranka Stojića in sodelavcev dvignila ter postala resna grožnja Mariboru, ki je imel do letošnje sezone status nedotakljivega v slovenskem nogometu, se je Zahović spremenil. Nič več ne daje bahatih izjav, nič več ni nastopaški. Postal je … čuden. Kaj točno je krivo, da je postal najboljši strelec slovenske reprezentance v zgodovini tako drugačen, seveda ne morem z gotovostjo trditi, toda prepričan sem, da je povezano predvsem z dokončno vrnitvijo zmajev v vrh slovenskega nogometa. Zahovića je vse skupaj popolnoma vrglo iz tira in začel je delati napake, za katere sem mislil, da se izkušenemu lisjaku ne morejo zgoditi. Namesto da bi spoznal svoje zmote, še naprej z glavo v pesku trdi, da Maribor nima denarja za plačevanje dragih odškodnin (čeprav ga ima), še naprej je trmast v svoji filozofiji plačilne hierarhije, po kateri več od Tavaresa ne more zaslužiti nihče (čeprav to ne drži, kajti Novaković zasluži neprimerno več), zdaj pa je storil še zadnjo napako, s katero je pokazal, da je preprosto izgubil kompas. Zakaj se je Zahović tako spremenil in zakaj so ga tako iz tira vrgli večni tekmeci, je zame nepojasnljivo, ne nazadnje je športni direktor vijoličastih nekdanji športnik, ki bi se moral hraniti z velikimi rivalstvi in izenačenimi boji, namesto tega pa ga je vse skupaj zelo zmedlo.

Ko je Jurčić prevzel Maribor in ko je praktično v istem trenutku zamenjal taktično postavitev in filozofijo igre, so vijoličasti začeli igrati napadalen in zares gledljiv nogomet, kar so prepoznali tudi navijači. Nekaj, česar v času Anteja Šimundže in še pred tem Darka Milaniča ni bilo videti. Takoj je bilo jasno, da je hrvaški strokovnjak dobil proste roke pri izbiri nogometašev in tudi pri izbiri taktike. Nekaj, česar pri prejšnjih trenerjih – čeprav se vsi sprenevedajo in trdijo drugače – ni bilo. Njegova taktika je delovala, vijoličasti so se začeli bližati večnemu rivalu in kar naenkrat so na zimski premor odšli z zgolj tremi točkami zaostanka. Pa so prišle zimske priprave in se je Zahović zaklinjal v svojega stratega, mu govoril hvalospeve in zdelo se je, da je ljubezen na relaciji Jurčić–Zahović močnejša od vsega. Nato pa je prišel prvi krog spomladanskega dela prvenstva in je počilo. Športni direktor se je odločil, da po presenetljivem porazu s Celjem naredi nerazumljivo potezo in Jurčića zamenja ter namesto njega ustoliči Milaniča. Oziroma z drugimi besedami: Zahović se je odločil, da Jurčić več ne zna in ne zmore ter da želi znova sam voditi ekipo. Saj veste, volk in menjava njegove narave …

Lahko da bo ta poteza obrodila sadove, da se bodo znova precej zaspani mariborski nogometaši vnovič zbudili, da bo šok terapija delovala in da bodo vijoličasti po neverjetnem spletu okoliščin na koncu celo prvaki. Takrat bo Zahović znova pravi car, ljudje, ki vanj slepo verjamejo – teh je z vsakim dnem manj – ga bodo znova postavili na piedestal in morda bo vse skupaj pozabljeno. Vseeno pa je Zahovićeva poteza precej skregana z logiko in je vsega obsojanja vredna. Maribor je bil še pred letom dni najresnejši klub v Sloveniji, cenjen tudi v Evropi, z zadnjimi potezami pa je veliko bolj podoben potujočemu cirkusu. Kdo, za vraga, zamenja trenerja po enem krogu? Kdo, za vraga, zamenja trenerja, ki je klub vrnil med žive? Kdo, za vraga, zamenja trenerja le nekaj tednov po tem, ko mu želi postaviti spomenik? In kdo, za vraga, zamenja trenerja tik pred najpomembnejšo tekmo sezone?

Odgovor je preprost. Vase zagledani egocentriki, ki mislijo, da so popili vse znanje tega sveta. Samostoječi šerifi, ki mislijo, da mora biti vse po njihovem, da so ljudje njihova lastnina, s katero lahko ravnajo, kakor si zaželijo. Tisti, ki jim ni nič sveto in ki so pripravljeni iti za ceno uspeha prek vseh trupel. Posebneži, kakršen je recimo predsednik Palerma Maurizio Zamparini. Ali pa Zdravko Mamić (kako ironično), človek, po katerem se zgleduje in ki ga tako zelo spoštuje tretji s tega seznama, glavni junak te kolumne Zlatko Zahović. Snovalec kadrovske politike pod Kalvarijo se je z zamenjavo Jurčića dokončno pridružil predsedniku italijanskega kluba, s katerim je v preteklosti veliko sodeloval, in tudi svojemu velikemu idolu. Seveda bi se lahko po Mamiću zgledoval po marsičem, na primer po bogati prodaji nogometašev (v čemer je Zahović še precej zelen), a ekscentričnost, kontroverznost in neumne poteze zagotovo niso nekaj, kar bi bilo treba posnemati.

Zahović trdi, da je moral odpustiti Jurčića. Da ni bilo napredka, da ni imel druge izbire. A Zahović je znova storil točno to, kar dela že ves čas: zvalil je krivdo na drugega! Zahović je pač nekdo, ki ne zna prevzeti krivde nase. Pa bi jo moral. Ne nazadnje je bil on tisti, ki je ustoličil Jurčića, ki je verjel vanj, ki mu je zaupal. Če športni direktor pravi, da ni bilo napredka, je to v veliki meri tudi njegova krivda, saj je priložnost ponudil nekomu, ki si po njegovem mnenju tega ni zaslužil.

Seveda pa je to mazanje oči in iskanje izgovorov. Kako ni bilo napredka? Pod Jurčićem je Maribor znižal svoj zaostanek, pod Jurčićem so vijoličasti znova igrali nogomet, kakršen se spodobi za prvake, stadion je bil tudi zaradi tega bolj poln in zdelo se je, da je Maribor na pravi poti, da osvoji še svoj šesti zaporedni naslov prvaka. Zahovićeva odločitev je seveda povezana z nečim povsem drugim. Ne morem se znebiti občutka, da je za spor kriv predvsem Milivoje Novaković. Znano je, da Jurčić v svoji ekipi ni želel Nove in jasno je, da ga je Zahović v klub pripeljal samo zato, da bi pokazal mišice in poslal sporočilo Olimpiji. Ko ga Jurčić ni uvrstil v kader za tekmo s Celjem, je športni direktor pobesnel. A tako pač je, trener v ekipo ni uvrstil nogometaša, ki ga tako ali tako ni želel imeti v svojem moštvu in Zahović, če bi bil res samo športni direktor (kar pa vsi vemo, da ni), bi se moral s tem sprijazniti. Namesto da bi Zahović kazal mišice zmajem, bi lahko namesto Novakovića v klub recimo pripeljal novega desnega bočnega branilca, ki si ga je tako zelo želel Hrvat. Da mu ne bi bilo treba igrati z Alešem Mertljem, ki na desnem boku ne more igrati v peti slovenski ligi. Ali pa bi našel zamenjavo za Željka Filipovića, ki je bil v soboto videti izgubljen v vesolju. Lahko bi osvežil ekipo, tako da bi imel trener na voljo še koga drugega razen razvajenih, vase zagledanih in nemotiviranih nogometašev. Ker brezplačni tujci, ki jih je športni direktor pripeljal v klub, prave okrepitve niso.

No, verjetno pa bi bilo najboljše, če bi Zahović na klop Maribora sedel kar sam. Jasno je, da želi biti glavni pri odločanju o izbiri taktike in nogometašev ter da želi imeti pod nadzorom popolnoma vse, kar se dogaja v njegovem (in po novem izključno njegovem) klubu. Glede na to, da je prepričan, da nihče ne more opravljati kateregakoli dela boljše od njega, bi bila to edina prava rešitev. Potem bo morda kdaj tudi sam prevzel odgovornost nase. Ali pa bo takrat za morebitne slabše rezultate znova kriv kdo drug? Morda tokrat igralci?