Če si verjame, smo v težavah

Zasluge za vse to in za še marsikaj, česar sam nisem dosegel in prav gotovo tudi nikoli ne bom, gredo Srečku Katancu. Zato sem, ko je selektor naše reprezentance približno pol ure po ponedeljkovi tekmi v Talinu sedel pred zbrane predstavnike sedme sile, najprej podvomil o sebi. Močno sem podvomil, verjetno močneje kot kadarkoli v zadnjem desetletju, in kakšno minuto se mi je to zdela edina logična pot, edina mogoča razlaga. Tista druga, ki se je ponujala, je bila v danem trenutku preprosto preveč drzna, celo bogokletna.

Nekaj je opravljati svoje novinarsko delo in ocenjevati selektorjevo delo, pri tem so vloge razdeljene tako, da dosežki enega in drugega akterja tega zelo posebnega odnosa ne igrajo nobene vloge. Povsem nekaj drugega pa je sedeti tri metre od šefa reprezentančnega strokovnega štaba in med njegovim opisovanjem tekme spoznavati, da si nekaj minut prej v domovino poslal lasten opis nečesa popolnoma drugačnega. Ob slednjem se ti zdi nemogoče, da si videl pravilno in da je udeleženec dveh velikih tekmovanj ter nesporni trenerski mojster videl povsem narobe.

Tako kot se je meni zdelo tisto minuto, ko bi se mi skoraj sesula vsa poklicna samozavest. A se je zgodilo ravno nasprotno. Stresel sem z glavo, dvomi so popolnoma izginili in prepričanje o pravilnosti lastnega videnja dogodkov na talinskem stadionu je postalo še močnejše kot ob vstopu v sobo za novinarske konference. Pa čeprav to hkrati pomeni, da sem ob spogledovanju s prej omenjeno bogokletnostjo selektorjeve poglede v tistem trenutku sam pri sebi razglasil za zgrešene in da jih posledično na tem mestu kot take razglašam tudi javno.

Jaz nisem gledal tekme, po kateri članom slovenske reprezentance ne bi bilo mogoče očitati in zameriti ničesar, kot je dejal Katanec. Jaz sem v estonski prestolnici pri polni zavesti in z vso odgovornostjo gledal srečanje, po katerem je nogometašem treba (ne mogoče, treba) očitati in zameriti marsikaj, hkrati z njimi pa tudi njihovemu poveljniku. Na primer (zgolj en primer, zlahka bi našel še kakšnega podobnega) strahopetno podajanje žoge v širino in čakanje, da se bo domnevno slabša Estonija premagala sama.

Take prevlade ne potrebujem in drznem si biti prepričan, da je ne potrebuje večina navijačev naše reprezentance. Veste, kaj, šel bom še korak dlje: zame to sploh ni prevlada. Slovenija si proti skromni Estoniji v mojih (in trdno verjamem, da ne samo v mojih) očeh ni ustvarila niti enega položaja, ki bi resneje spomnil na priložnost, kaj šele prave, konkretne priložnosti, ob kateri bi zastal dih, se pospešil srčni utrip in se vsaj malce dvignila na stol prikovana zadnja plat.

Kdor trdi, da je na tej tekmi imela svoje priložnosti, a jih ni izkoristila in je praznih rok ostala zaradi tega, se prej smeši kot karkoli drugega. Kako bi torej lahko gledal tekmo, ki jo je očitno gledal selektor in na kateri se je po njegovih besedah estonski vratar pokazal kot zelo kakovosten? Do konca časa in nazaj sem pripravljen zagovarjati trdno prepričanje, da domači čuvaj mreže praktično ni imel dela in da ni pokazal nič več od tistega, kar bi na katerikoli dan pričakovali od povprečnega vratarja v slovenski drugi ligi.

Gospod si z ničimer ni zaslužil, da bi ga omenilo katerokoli poročilo s tekme, tudi poročilo njegove mame ne, kaj šele da bi stal na poti do slovenskega uspeha. Na tekmi, ki sem jo gledal jaz, so na tej poti stali drugi nogometaši in vsi do zadnjega so nosili dres z grbom naše države na prsih. V mojih očeh to namreč nikakor ni bilo eno tistih srečanj, na katerih se realno slabši nasprotnik popolnoma zapre, napol čudežno zdrži nalete izrazito premočnega tekmeca in nato z novim čudežem izkoristi svojo edino priložnost na tekmi ter zmaga.

Čeprav sem ravnokar precej natančno parafraziral eno od Katančevih izjav neposredno po bolečem porazu, se na moji tekmi to ni zgodilo. Niti približno. Realno precej slabša Estonija je bila na njej nasprotnik, ki se je resda disciplinirano branil, a se pri tem niti enkrat samkrat ni znašel v omembe vrednih težavah. Še več, z manjšo posestjo žoge je bila pod potegnjeno črto nevarnejši, konkretnejši, odločnejši, pogumnejši in po mojem dojemanju nogometa tudi boljši tekmec.

Ki za nameček sploh ni zaostajal po kriteriju najbolj zgovornega statističnega elementa; razmerje strelov na gol je bilo 13:11 v korist Slovenije, razmerje strelov v okvir pa 3:2 v korist Estonije. Toliko o prevladi, toliko o čudežih, toliko o neverjetnosti v resnici tako zelo verjetnega razpleta. Pa ne samo pod potegnjeno črto celotnega srečanja, če hočete se lahko pogovarjamo tudi o dobrih 78 minutah pred izključitvijo Daliborja Stevanovića, ki je tehtnico dokončno nagnila na estonsko stran.

Tja se je vsekakor nagibala že prej, Estonci od vodilnega zadetka niso bili oddaljeni nič bolj kot Slovenci, morda so mu bili celo bližje. Sicer kot pribito drži, da je naša izbrana vrsta v zelo kratkem obdobju tik pred rdečim kartonom edinkrat pokazale znake boljše igre, da bi z načrtovanim vstopom Dejana Lazarevića zametke pritiska po vsej verjetnosti nadgradila v kaj še bolj konkretnega in da je pri tem imela nekaj smole.

Toda ne le da je bila izključitev povsem upravičena, bila je posledica še ene pogumne vertikalne estonske akcije, kakršne na slovenski strani nismo videli, in nikakor ni prišla kot posledica božje naklonjenosti domačemu moštvu. Višjih sil, s katerimi se je v nekaterih svojih izjavah spogledoval Katanec, na tekmi pred mojimi očmi ni bilo. Bila je povsem zemeljska nagrada za pogum in na meji lastnih zmožnosti odigran dvoboj na eni strani ter povsem zemeljska kazen za neverjetno mlačnost in daleč (tako zelo daleč) pod sposobnostmi odigran obračun na drugi.

Končalo se je tako, kot je bilo glede na prikazano prav. Končalo se je, kot bi se, če bi bil nogomet vedno pravičen, ob podobnih primerih moralo vsakokrat. Pri tem pa sem trdno prepričan, da le tak pogled na dogodke v Talinu lahko v prihodnosti (po možnosti v bližnji prihodnosti) prinese pravo igro, zadetke po štirih zaporednih srečanjih brez njih, točke, zmage in Euro v Franciji. V zvezi s slednjim se je kljub porazu spremenilo le malo, vsaj na tej točki se s selektorjem lahko strinjam, slovenske možnosti so se zmanjšale zgolj za drobec.

Ampak samo če si bomo vsi skupaj sposobni priznati, zakaj je do poraza prišlo, in če se bo oktobra v marsikaterem pogledu marsikaj spremenilo. Jaz se ponovno ne bom uvrstil na evropsko prvenstvo, o tem ni nobenega dvoma. A če resnično verjame v svoje videnje ponedeljkove tekme, kot ga je predstavil v Talinu, in če se mu po tej katastrofalni predstavi neučinkovitost resnično zdi edini problem, potem se tokrat ne bo uvrstil niti on.