Skoraj sem se je razveselil

Sedel sem za mizo v hotelu, ko je prišla v moje vidno polje in se mi približala. Rahlo se je dotaknila moje roke in si nato izbrala stol poleg mojega, tako da je bila z glavo obrnjena proti meni. Nisem odvrnil oči od nje, videti je bilo, kot bi drug drugega merila s pogledom. Nekaj časa je to trajalo, potem pa je tako iznenada, kot je prišla, tudi odšla. Saj ni bila nič posebnega, drobcena, črna, bila pa je prva, ki sem jo tu videl. Žuželka!

Čeprav sem neskončno hvaležen, da mi tu v Las Palmasu ni treba nase spravljati neskončnih količin repelenta in skrbeti, da ne bi pustil odprtega okna, če imam prižgano luč, kot to počnem na morju v samoobrambi pred komarji, ki vedno radi okušajo mojo kri, sem se ravno kakšen dan prej začel spraševati, kako je mogoče, da razen komarjev, ki jim suh zrak Gran Canarie nikakor ne prija, nisem videl niti kakšnega drugega letečega bitja iz družine žuželk. Saj ne, da bi jih pogrešal, je pa kar nekako čuden občutek, če so edina živa bitja, ki jih srečuješ, že nekaj dni le ljudje in kakšen pes.

Tudi zaradi odsotnosti komarjev mi je Las Palmas postal kar všeč. Še najmanj privlačen je ob jutrih, saj se še ni zgodilo, da bi zjutraj, ko odgrnem zaveso, zunaj zagledal sonce. Obvezno me namesto njegovih žarkov pozdravijo sivi oblaki, tako da vsakič znova pomislim, kako bo vsak trenutek najbrž začelo deževati.

A seveda do zdaj še ni, dež tu je redek, so pa ti oblaki, ki ves čas bijejo bitko za prevlado na nebu s soncem, značilnost mesta tam od aprila do oktobra, drugače kot na jugu otoka, kjer proti edini zvezdi našega osončja nimajo možnosti. Prav zaradi tega so kraji na jugu (še) precej bolj turistični, Las Palmas pa je pač glavno mesto in upravno središče. Lokali se zato zapirajo prej, ponoči se boste skoraj sami sprehajali po ulicah. Slednje so zelo čiste, za to dobro skrbijo, sam redno srečujem kamion(e) pometač(e), naj bo to podnevi ali ponoči.