Okrog riti v žep

"Tukaj ne smeš," mi je dejal in pokazal na mojo akreditacijo. "Imaš le številki 3 in 4, tu pa bi potreboval še 5," mi je govoril v španščini, a sem razbral, kaj mi želi povedati. To je najbrž skrita kamera ali pa mu je kakšen kolega, med katerimi jih kar nekaj (zelo) dobro govori špansko, naročil, naj se pošali z menoj, sem si mislil, če pa sta le nekaj metrov pred menoj mimo istega varnostnika nemoteno prišla še dva slovenska novinarja s povsem enakimi akreditacijami.

Nisem želel pokazati nanju, da ne bi nehote tudi njiju poklical nazaj, skušal sem mu dopovedati, da lahko grem tja tudi sam, da dobim kakšno izjavo pred tekmo z Dominikansko republiko iz tabora Slovencev, ki so trenirali na parketu dvorane Palau St. Jordi. "Jok, brate, odpade," mi je, sicer prijazno, dopovedoval Španec, in videl sem, da je škoda truda in živcev, da ga skušam prepričati v nasprotno. Raje sem odšel tja, kamor me je poslal, a kmalu me je tudi tam zaustavil drug varnostnik.

"Tu ne morete," je pokazal in še preden sem lahko odprl usta, da začnem ugovarjati, se je izza mene oglasil prvi varnostnik ter drugemu dopovedoval, da me lahko spusti. Bolje zate, da si se prikazal, sem si mislil, kimajoč mu v zahvalo, da je, kot bi vedel, kaj me utegne čakati, prišel za menoj. Okej, nova kontrola je bila mimo, in po dolgem hodniku sem prišel do roba igrišča na drugi strani. Zdaj sem se lahko nemoteno sprehodil ob parketu vse tja do druge strani, kjer je stal prvi redar in kjer sem prvotno želel do igrišča.

"Kaj pa zdaj, amigo? Poglej me, kje stojim zdaj," sem mu smejoč se nakazal z rokami, on pa mi je le vrnil nasmeh in si najbrž mislil nekaj v slogu "Hej, kaj me briga, tja nisi prišel mimo mene." To je le ena od cvetk uvodnih dni dela v dvorani tukaj v Barceloni. Dosti zmede, veliko nelogičnosti. Dobrodošli v Španiji, ups, Kataloniji!