Ni dovolj poslušati

Pa poglejmo številke. Martina je letos nastopila na 15. tekmah in imela povprečno daljavo 62,45 metra. Če pa odštejemo dva rezultata – 59,57 iz Leirie, ko je nastopala poškodovana, in 55,66 iz Talina, ko so bili nemogoči pogoji –, je v povprečju kopje vrgla 63,20 metra. Še bolj zanimive so številke z mitingov pred EP v Zürichu. Martina je nastopila na osmih tekmah (brez Leirie in Talina) in imela povprečno daljavo 64,40 metra, kar je centimeter manj, kot je Čehinja Barbora Špotakova vrgla za zlato kolajno na stadionu Letzigrund.

Ratejeva je zmagala na sedmih od 15 tekem, na katerih je nastopila, štirikrat je bila druga, po enkrat pa tretja, četrta, šesta in sedma. Najslabše je nastopila ravno na vseh najpomembnejših tekmah sezone – na zimskem pokalu v Leirii (tretja za Nemkama Lindo Stahl in Katharino Molitor), na ekipnem evropskem prvenstvu prve lige v Talinu (druga za Belorusinjo Tatjano Haladovič), v finalu evropskega prvenstva (šesta) in v finalu diamantne lige v Bruslju (sedma). Zanimivo je, da je Martina pokleknila vedno, ko se je merila z ramo ob rami s Špotakovo – trikrat je bila druga za Čehinjo na diamantni ligi, enkrat četrta in enkrat sedma, šesta je bila na EP, ko je Barbora zmagala. Vedno, razen Leirie in Talina, ko Martina ni bila najboljša, je slavila Špotakova.

Najbolj boli seveda Martinin hud poraz na evropskem prvenstvu, ko bi z ne svojim najboljšim metom lahko osvojila kolajno. Po EP je metala še na dveh mitingih diamantne lige (Birmingham in Bruselj), vendar slabo, še slabše kot v Zürichu. Toda že dva dneva po memorialu Van Damme je krepko presegla 63 metrov.

Zdaj se je treba vprašati, zakaj. V prejšnjih sezonah nikoli ni imela tako visokega povprečja metov pred velikim tekmovanjem in Martina je s strokovnim štabom upravičeno upala na kolajno. Letos je torej po vseh kazalcih trenirala dobro in bila boljše pripravljena kot prejšnja leta. Za katastrofo na EP sta torej lahko samo dva vzroka – ali sta s trenerjem prepozno začela popuščati intenziteto treninga ali pa Martina zakrkne na veliki tekmi in iz sebe kljub veliki želji ne spravi dobrega meta.

Nisem strokovnjak, da bi lahko natančno vedel, kaj pomeni to, da je Martina še 11 dni pred finalom v Zürichu vrgla kopje 64,15 metra in prek 63 metrov spet šele pred dvema dnevoma. Zagotovo pa ni potrebovala tako dolgega obdobja za počitek. Torej je, po mojem mnenju, razlog lahko samo psihične narave. Sem med tistimi, ki bi Martini, ker poznam njeno življenjsko zgodbo, izredno privoščil kolajno, vendar bo zdaj, kot kaže, potreben drugačen model. Martina, moraš mu zaupati, če želiš zmagovati. Do zdaj mu nisi. Ni dovolj poslušati in se pogovarjati, zaupati je treba.