Zima je zima, tudi v Las Palmasu

Priletna gospa je priletela nekaj minut pred menoj in ravno tako čakala na prevoz do mesta. Poslušala je moj pogovor z moškim pred letališko zgradbo in se nato prijazno ponudila, da mi bo pokazala, na kateri postaji moram izstopiti, da pridem v svoj hotel. Polaskala mi je, ko je vprašala, od kod iz Nemčije prihajam, ker je slišala, da sem se z omenjenim moškim pogovarjal v nemščini. Tudi jaz sem se zmotil o njenem izvoru, vsaj deloma. Zaradi tekoče angleščine, ki jo je govorila, sem bil prepričan, da je pravkar prišla na dopust iz Anglije, Nizozemske ali kakšne od skandinavskih držav in da to ni njen prvi obisk Gran Canarie, ker jo očitno že dobro pozna. "Ne, ravno sem prišla z dopusta. Bila sem na Majorki, živim pa tukaj v Las Palmasu" je dejala in takrat sem spet zmotno mislil, da je ena tistih, ki so se odločili zaslužen pokoj uživati na otoku z enimi od najbolj ugodnih podnebnih razmer.

Toda Isabel je domačinka in takoj mi je dejala, da imam srečo, ker sem naletel na nekoga z znanjem angleščine, a da je vesela tudi ona, saj se z domačini praktično nikoli ne more pogovarjati v maternem jeziku.
Da, njena mama je Angležinja, ki je davno tega prišla na Gran Canario in na znanem otoškem karnevalu spoznala bodočega moža, ostala tam ter povila Isabelo. Slednja je učiteljica v srednji šoli in zdelo se ji je zelo razburljivo, ker sem prišel poročat s svetovnega prvenstva, za katerega seveda ni vedela.

Ponudila se je, da mi lahko razkaže mesto, če bom imel čas, in med drugim povedala prigodo o tem, kako smešno je v Las Palmasu v zimskih mesecih, v katerih je temperatura še vedno okrog 20 stopinj, trgovine pa vseeno ponujajo škornje, plašče in bunde, še bolj smešno pa je to, da jih ljudje res kupujejo in nosijo. Sem povedal, da mi je kar ona plačala avtobus? Res prijazna gospa, ta Isabel ...