Ribištvo nekoliko drugače

Lastniki so Kitajci in, ja, vem, hecno je, da v katalonski prestolnici hodim jest nekitajsko hrano k Azijcem. A tisto, kar ponujajo, je povsem solidno in povrhu ne predrago, tako da sem se vrnil k njim in prav možno je, da se bom še. Pa hrana, lastniki in lokacija niti niso pomembni v tej zgodbi. No, lokacija že, nekaj metrov stran od lokala namreč "uraduje" on.

Opazil sem ga že prvi večer, a mu takrat še nisem posvečal veliko pozornosti, najbrž tudi zato, ker nas je bilo v družbi več. Naslednji dan pa sem na večerjo prišel sam in takrat sem imel priložnost bolje opazovati okolico in tisto, kar se dogaja okrog mene. Tedaj sem tudi zares videl, kaj počne. Fant je ribič. Pa ne tisti klasični, ki s palico ali trnkom v roki poskuša ujeti kaj slastnega, kar nosi luske. Tudi ni tiste vrste ribič, ki bi zapeljeval ribe na dveh nogah. Ne, fant lovi denar.

Na pločnik si je postavil paleto, ki jo uporablja kot svoje sedišče, lahko pa se tudi zlekne. Predvidevam, da to stori kar velikokrat, če tam preživi nekaj ur, in verjamem, da jih, služenje denarja je pač služenje denarja. Tudi sam pri svoji "ribičiji" uporablja palico, namesto laksa ali kakšnega podobnega materiala, kot jih poznamo v ribištvu (naj mi ribiči oprostijo, če sem se zmotil, a priznam, da o tem nimam preveč pojma), pa ima na njej navezano navadno vrv ter na njenem koncu še majhno konzervo.

Kot pravi ribiči tudi on sedi pri miru, palico pa ima zataknjeno poleg sebe, da konzerva leži na sredi pločnika. In potem potrpežljivo čaka. Vsake toliko časa palico malce premakne, da konzerva zaropota, in potem spet čaka, ali bo kaj ujel. Vsaj tisti čas, kar sem ga sam opazoval, "ribe" niso prijemale. Morda jih je splašil ravno hrup konzerve ali pa preprosto njegov videz; zelo je podoben kakšnemu ribiču na osamljenem otoku.