Največje nogometno tekmovanje, kadarkoli organizirano v deželici na sončni strani Alp – in eno največjih športnih tekmovanj na splošno – do zdaj ni razočaralo. Vedeli smo, da bomo na zelenici slovenskih (in madžarskih) stadionov spremljali kakovosten nogomet. Upali pa smo, da bomo v zaključnih bojih spremljali tudi slovenske mlade upe, toda to upanje je bilo že na začetku bolj na trhlih nogah. Četa Milenka Aćimovića je bila namreč uvrščena v zelo težko skupino s Španijo in Italijo, dvema izbranima vrstama, ki sta zgodovinsko najuspešnejši v tej starostni kategoriji – imata po pet naslovov najboljše reprezentance na stari celini –, v skupini je bila tudi reprezentanca Češke, ki je v kvalifikacijah za EP denimo končala kot prva v svoji skupini, pred favorizirano Hrvaško. Mladi Slovenci so, po pričakovanjih, izgubili s Španci in Italijani, remizirali s Češko in tekmovanje končali po skupinskem delu, kar je vsekakor nekakšna realnost slovenskega reprezentančnega nogometa.
Že v skupinskem delu so Španci pokazali, zakaj vsakič znova spadajo med najožje favorite za osvojitev naslova evropskega prvaka v kategoriji do 21 let. Čeprav selektor Luis de la Fuente tokrat ne more računati na nekaj svojih največjih zvezdnikov – denimo Barcelonina dragulja Pedrija in Ansuja Fatija –, je Španija znova videti kot zelo dobro naoljen stroj. Nekaj težav je sicer imela v četrtfinalu proti Hrvaški, toda hkrati je treba vedeti, da je de la Fuente na klopi za rezervne nogometaše pustil številne nosilce. Ko jih je aktiviral v nadaljevanju tekme, so Španci zaigrali precej bolje in na koncu zasluženo – po podaljških – zmleli četo Igorja Bišćana. Junak četrtfinalne zmage je bil dvakratni strelec Javi Puado, ki je vstopil v drugem polčasu, asistenco za zmagoviti zadetek pa je prispeval sicer kapetan španske izbrane vrste do 21 let Marc Cucurella, ki je tekmo prav tako začel na klopi za rezervne nogometaše in je priložnost za igro dobil v nadaljevanju. Zanimivo, Cucurella, sicer otrok Barcelone, ki v zadnjih letih blesti v dresu Getafeja, se je včeraj znašel na naslovni strani španske Marce, ki poroča, da naj bi se dolgolascu obetal sanjski prestop. Iz Getafeja naj bi namreč odšel k novopečenemu španskemu prvaku, Atleticu Madridu in postal soigralec kapetana slovenske reprezentance Jana Oblaka. Cena? Malenkost, ko govorimo o razmerah, ki vladajo v svetovnem nogometu v zadnjih letih – 15 milijonov evrov.
Portugalci do zdaj prikazali največ
Tako kot Španci so tudi Portugalci v četrtfinalu morali odigrati dodatnih 30 minut, da so si zagotovili polfinalno vstopnico. Bila je to čisto prava nogometna poslastica v Stožicah, kjer je Portugalska s kar 5:3 premagala Italijo. Glavni junak tekme je bil Dany Mota, ki se je podpisal pod najlepši zadetek na prvenstvu, zadel je namreč s škarjicami. Mota, ki si kruh služi v Italiji, pri tamkajšnjem drugoligašu Monzi, je dosegel prva dva gola na tekmi in se tako na najlepši mogoči način predstavil svetovni nogometni javnosti. Letošnjemu Euru U-21 sicer manjka nekaj nogometnih superzvezdnikov, ki bi vse skupaj dvignili še na višjo raven, toda prav Portugalci so dokazali, da ne potrebujejo denimo Joaa Felixa, ki bi bil zagotovo eno najbolj zvenečih imen evropskega prvenstva, če bi zaigral za mlado portugalsko izbrano vrsto – največji zvezdnik, ki je imel pravico nastopa, a ga seveda ni bilo, ker je pomemben člen članske zasedbe, je brez dvoma Francoz Kylian Mbappe –, da prikažejo fantastične igre in navdušijo nogometno javnost.
Ravno Portugalci so namreč tisti, ki so v dozdajšnjem delu EP prikazali z naskokom največ. Ples kroglic jim je namenil skupino smrti, v kateri so bili Angleži, Hrvati in Švicarji. Mnogi so bili prepričani, da bodo imeli Portugalci težave se sploh uvrstiti v četrtfinale, toda na tekmah v Ljubljani in Kopru so dokazali, da imajo zares talentirano generacijo nogometašev, ki bi lahko Portugalski prinesla zgodovinski, prvi naslov najboljše reprezentance do 21 let na stari celini. Do zdaj je Portugalska dvakrat osvojila naslov podprvaka (leta 1994 in 2015), enkrat je bila tretja (leta 2004). Naslova evropskega prvaka še nima, glede na prikazano do zdaj, pa bi se to lahko v prihodnjih dneh spremenilo. Portugalci so namreč v skupini smrti premagali vse tri svoje tekmece in se z maksimalnimi devetimi točkami uvrstili v četrtfinale, kjer so torej po podaljških strli še Italijane – bili so boljši v večjem delu tekme, Italija se je na čudežen način sploh izvlekla v podaljške – in tako najavili kandidaturo za naslov najboljšega. Zasedba nekdanjega dolgoletnega portugalskega reprezentanta Ruija Jorgeja, ki je dolgo leta igral za Porto, kjer je bil soigralec tudi najboljšega slovenskega nogometaša vseh časov Zlatka Zahovića – kdo ve, morda se bosta nekdanja soigralca srečala na kakšni kavi ali kosilu –, nima kakšnega zares velikega superzvezdnika, a ima na drugi strani zelo zanimivo in kakovostno zasedbo. Rafael Leao je imel že nekaj prebliskov v serie A v dresu Milana, enako velja za Dioga Dalota, Tiago Djalo je z Lillom osvojil naslov francoskega prvaka, Florentino Luis velja za velikega talenta Benfice, Romario Baro za velikega talenta Porta. Tukaj so tudi Gedson Fernandes, Vitinha, Jota in Francisco Conceicao, sin legendarnega portugalskega nogometaša Sergia Conceicaa, danes trenerja Porta. Skratka zasedba, narejena za največje domete. A enako velja za Špance, ki imajo prav tako nekaj izjemnih orožij. Oscar Mingueza, Juan Miranda, Fran Beltran, Gonzalo Villar, Marc Cucurella, Brahim Diaz, Bryan Gil, Yeremi Pino … Imena, ki zagotavljajo polfinalni spektakel, ki se ga vsekakor zdaj, ko so navijači znova dovoljeni, splača videti v živo.
