Grozljivka, ki ni imela dosti skupnega z nogometom, prej bi lahko rekli, da je bil to ragbi z boksarskimi in bogsigavedi kakšnimi še vložki. "Dober večer. To, kar boste videli, je najbolj neumna, gnusna, grozljiva in sramotna nogometna predstava v zgodovini igre. To je prvič, da sta se ti dve naciji srečali na zelenici, in srčno upamo, da tudi zadnjič. Narodno geslo Čilencev je Z razumom ali s silo. Danes Čilenci niso želeli biti razumni, Italijani so uporabljali le silo, rezultat pa je katastrofa za mundial. Če želi mundial preživeti v obstoječi formi, potem bo treba nekaj storiti z ekipami, ki igrajo na tovrsten način," se je glasil legendaren komentar BBC-jevega poročevalca Davida Colemana.
Neki njegov kolega je šel leta kasneje še dlje. "Splošno soglasje je, da gre za najgršo, najzlobnejšo in najsramotnejšo tekmo v vsej zgodovini nogometa. Pretiravam? Oglejte si posnetek, a pozor, prej pošljite otroke v posteljo, saj kar boste videli, je prava pravcata grozljivka." Nogometni kronisti so tekom let kar tekmovali, kdo bo bolj slikovito opisal devetdeset sramotnih minut na Estadio Nacional v čilski prestolnici, a vse se je pravzaprav začelo že krepko pred tistim 2. junijem 1962.
LEGLO KURB, PIJANCEV IN REVEŽEV
Skoraj natanko dve leti pred tem so se v Čilu zamajala tla. Dobesedno, bil je to katastrofalen potres, ki je dosegel 9,5 stopnje po Richterjevi lestvici in ki je še vedno zapisan kot najmočnejši potres v zgodovini merjenja. Razdejanje, ki ga je, skupaj s cunamijem, ki je sledil, pustil za seboj, je bilo gromozansko, dodelitev oziroma izpeljava mundiala pa v tej luči najmanj nenavadna, če ne kar sporna odločitev. Tudi dve lesti kasneje, ko je v državo prispel nogometni karneval, so bile namreč posledice tresenja tal še kako vidne, razdejanje očitno na vsakem koraku, v državi pa je bolj kot kdorkoli ali karkoli drugega vladala predvsem revščina. In potem na sceno zakorakata Antonio Ghiredelli in Corrado Pizzinelli, dva možaka, ki bi bila sicer v normalnih okoliščinah povsem nepomembna oziroma (ne)omembe nevredna. Italijanska novinarja, ki sta v člankih, ki sta jih neposredno pred začetkom prvenstva pošiljala čez veliko lužo, prestolnico Čila opisovala kot revno luknjo, polno nepismenih ljudi in lahkih žensk.
Kasneje sta se branila, da so bile njune zgodbe nekje na poti na staro celino dodobra spremenjene in napihnjene, kar pa niti ni pomembno, škoda je bila storjena. Na italijanskem škornju so ljudje lahko prebirali, da je dodelitev mundiala Čilu popolna norost, Santiago pa luknja, v kateri "so taksiji tako redki kot zvesti možje," medtem ko so prebivalci glavnega mesta: "podhranjeni, nepismeni in revni alkoholiki."
1962 Čile - Prvenstvo Garrinche
Bilo je to sicer prvenstvo Brazilije, bilo je to prvenstvo Manuela Francisca dos Santosa, ki ga je ves nogometni svet poznal pod vzdevkom Garrincha. Genialni dribler, ki je imel po urbani legendi eno nogo krajšo od druge, je bil na višku moči, ne prej ne pozneje ni bilo nogometaša, ki bi bolj navduševal s svojimi preigravanji. Brazilijo je nosil na svojih plečih, sploh po tistem, ko se je takrat že najboljši igralec na svetu Pele poškodoval že na drugi tekmi s Češkoslovaško in do konca ni več zaigral. Brazilci so do svojega drugega naslova prišli z vsega ducat nogometaši, ni pa veliko manjkalo, da Garrincha v finalu zaradi izključitve v polfinalu ne bi zaigral. A to je že neka druga zgodba.
Jugoslavija je z Jerkovićem, Šekularcem, Skoblarjem in ostalo druščino zasedla zgodovinsko četrto mesto, potem ko je morala v polfinalu premoč priznati Češkoslovaški.
"Celotne četrti so pravzaprav odprte javne hiše," je zapisal eden od italijanskega dvojca. Ponos naroda, ki se je po potresu še vedno postavljal na noge, je bil ranjen, ko so besede o njunih zapisih dosegle Santiago, sta morala Ghiredelli in Pizzinelli v strahu za lastno varnost na vrat na nos - ter na skrivaj - zapustiti Čile. Odnesla sta celo kožo, manj sreče je imel njun argentinski kolega, ki so ga v nekem baru zamenjali za enega izmed Italijanov. Na račun zamenjane identitete je pokasiral nekaj udarcev, svetovno prvenstvo pa je spremljal iz bolnišnice. Ne kriv ne dolžen, kot denimo pred dnevi neki slovenski novinar v Sevilli.
PLJUNKI BRCE, ZLOMLJEN NOS
Iskra je bila zanetena, vse pa je eskaliralo tistega junijskega popoldneva, v tistih zlobe polnih devetdeset in še nekaj minutah na Estadio Nacional. Prvenstvo, ki so ga že do takrat zaznamovale grobosti, počene kosti in incidenti, je doseglo svojo najvišjo ali pa najnižjo točko, odvisno od zornega kota. Na eni strani fanatični domačini, nošeni na krilih šestinšestdesettisočglave, s patriotskimi čustvi nabite množice, na drugi strani Italijani pod pritiskom, saj po uvodnem remiju z Zahodno Nemčijo niso imeli več prostora za spodrsljaj. Cilj pa upravičuje sredstva.
Da je tudi Fifa pričakovala vse prej kot običajno tekmo, je razvidno iz zamenjave sodnika tik pred zdajci, v, kot se je kasneje izkazalo, zelo grenko jabolko, je ugriznil izkušen angleški delivec pravice Ken Aston. Njegova piščalka se je prvič oglasila že v dvanajsti sekundi, že v četrti minuti je posegel po prvem rdečem kartonu, a Giorgio Ferrini se ni strinjal in nikakor ni želel zapustiti zelenice. Potrebnih je bilo osem minut ter policijski kordon, da se je Italijana "prepričalo". Pljunki, brce, žaljivke, grobi prekrški, tekma se je počasi, a zanesljivo, izmikala nadzoru. Ne boj, mesarsko klanje, grobost se je prelevila v norost, v kateri je Leonel Sánchez, ki ima v Čilu še vedno kultni status, nokavtiral Maria Davida in v slogu svojega očeta boksarja nato zlomil še nos Humbertu Maschiju. David mu ni ostal dolžan, odgovoril je z brco v glavo, za katero je bil nagrajen z dohodom v slačilnico, Sanchez je po drugi strani zaključni sodniški žvižg na začudenje mnogih dočakal na igrišču.
Do konca devetdesetih minut je sicer morala na zelenici še trikrat posredovati policija, kar je morda sam po sebi še najbolj zgovoren podatek, za kakšno srečanje je šlo. "Pričakoval sem zahtevno tekmo, ne pa tako nemogoče. Nekajkrat sem pomislil, da bi vse skupaj prekinil in poslal nekam, a če bi prekinil tekmo, ne jaz, ne nihče drug ne bi mogel garantirati varnosti italijanskim nogometašem. Verjemite pa, da sem odpiskal konec, kakor hitro sem le lahko," se je po tekmi branil Aston. Nanj so bili zliti litri in litri gnojnice, seveda pa ni bil edini krivec. Zgodba zase je bil njegov pomočnik Leo Goldstein, ki bi moral in bržkone tudi je videl Sanchezov udarec, s katerim je v slogu veščega boksarja tekmecu zlomil nos.
Goldstein se je na prvenstvu znašel bolj po naključju oziroma predvsem zaradi svoje neverjetne zgodbe. Preživel je namreč holokavst, dobesedno je bil že na poti v plinsko celico, ko je eden izmed stražarjev vprašal, ali bi lahko kdo odsodil nogometno tekmo. Čeprav brez osnovnega znanja se je javil in si tako bržkone rešil življenje, po vojni pa je emigriral v ZDA in nadaljeval s tistim, kar ga je rešilo pred tem, da bi delil usodo s šestimi milijoni Židov. In tistega 2. junija je na neki način pomagal spisati nogometno zgodovino. "Ostal sem sam v kotlu z Mehičanom in Američanom. Nista bila dorasla svetovnemu prvenstvu, pa sem bil med devetdesetimi minutami pogosto sam proti 22 igralcem. In šestdeset tisoč gledalcem," se je z grenkobo v glasu leta kasneje spominjal Aston.
KANIBALI IN DROGERAŠI
Ni se le Aston znašel pod plazom obtožb, obračunavanje med dvema narodoma se je nadaljevalo tudi po zadnjem sodnikovem žvižgu. Pravzaprav se je le preselilo z zelenice na neke druge terene. Vojska je morala zaščititi čilsko veleposlaništvo v Rimu, Italijanom so v Santiagu prepovedali vstop v restavracije in bare, pripravljalno bazo reprezentance pa je zavarovala policija. Padale so težke besede, razplamtela se je besedna vojna, na Apeninskem polotoku so čilske nogometaše ožigosali za kanibale, eden izmed čilskih funkcionarjev pa je obtožil Italijane drogiranja. "Na teren so prišli podivjani, z enim samim namenom, poškodovati naše fante. Zdaj vidim kako smotrni bi bili dopinški testi po tekmah."
Ostala javnost se je zgražala, v plazu obsodb pa je žebljico na glavico morda še najbolj zadel eden izmed takratnih angleških trenerjev. "Naj bodo ti možje, nogometaši jim pač težko rečem, prisiljeni molče si še desetkrat, petnajstkrat ogledati tekmo in svoje 'podvige'. Če jih potem ne bo globoko sram, jih ne bo nikoli."
Psi so torej lajali, a karavana je šla kaj kmalu dalje, kazni so bile majhne, če ne že smešne. Mimogrede, Čile je na tisti tekmi slavil z 2:0 in se nato na krilih fanatične podpore prebil vse do polfinala.
