Kaj vam v življenju pomeni šport?
Bolj ali manj je šport v mojem življenju ves čas prisoten. Imam tri sinove in ženo, fantje so se včasih bolj ukvarjali s športom, eden z rokometom, drugi s košarko, hkrati so hodili še v glasbeno šolo in je bilo potem vsega preveč. Jaz sem nekoč treniral košarko. V srednjo šolo sem hodil v Kranju in sem takrat treniral v Triglavu, ki je tekmoval v drugi jugoslovanski ligi in se boril za vstop v prvo. A so bili drugi močnejši.
Ste kot otrok še kaj trenirali razen košarke?
Rokomet sem igral v osnovni šoli v Beltincih, tam je bil zelo priljubljen. Vsi so igrali nogomet, jaz ga nisem, nikoli mi ni 'ležal'. Najraje sem igral košarko in rokomet.
Bi se danes še enkrat odločili za košarko in rokomet ali bi se preizkusili v čem drugem?
Ne, niti ne. Mene so vedno bolj privlačili ekipni športi, tako da bi se še enkrat odločil za košarko in rokomet.
Tu v Zasavju imamo nekaj ljudi, ki tekme spremljajo zelo humorno, po navadi se ves čas držim za trebuh.
Menite, da ste tak človek, ki bi ob resnem delu lahko postal profesionalni športnik? Imate tak značaj?
Kaj pa vem. Pa saj sem nekaj dosegel. Kot rečeno, sem srednjo šolo obiskoval v Kranju, šlo je za tekstilno šolo in tam sem stanoval v dijaškem domu. Vsako leto smo tekmovali na dijadah, tekmah dijaških domov, enkrat smo celo zmagali v tem prvenstvu v Sloveniji, čeprav so imele nekatere ekipe v svojih vrstah tudi precej resne igralce košarke. Nato smo hodili tudi na tekstiljade, turnirje tekstilnih šol po vsej Jugoslaviji, spomnim se, da smo v Zadru enkrat osvojili drugo mesto. To so seveda neki mladostni uspehi, predvsem je šport poskrbel, da smo se z nečim pozitivnim ukvarjali, da nismo bili prepuščeni samo slabim vplivom.
Danes še igrate košarko?
Sem pa tja včasih. Malo igram, redno ne, imam pa kolege, ki še vedno redno igrajo košarko - in to zelo resno, na vso moč, da pokajo ahilove tetive, se trgajo vezi v kolenu, vse živo. No, to ni zame. (smeh)
Katere športe najraje spremljate?
Vse. (smeh) Sem velik navijač in podpornik športa. Kar zadeva reprezentance, spremljam prav vse. Ne morem se načuditi, da smo narod, ki šteje dva milijona ljudi, in da na toliko različnih ravneh prihajamo do tako vrhunskih rezultatov. To je fenomen, še posebej če pogledamo, v kakšnih pogojih se dela glede na stanje v državi. Država, in ne samo šport, diha na škrge. Mogoče lahko potegnemo eno vzporednico s časom, ko je propadla Jugoslavija, po eni strani je bilo zelo škoda, ker je bil šport takrat res vrhunski. Če se ozremo samo v sosednje države, kako večje, bogatejše so. Kje so recimo naši severni sosedje v košarki, kje v rokometu, nogometu. Pa še v hokeju jih nabrišemo tako, da ne morejo priti k sebi. (smeh) Na olimpijskih igrah smo lepo pokazali, kdo je kdo. Še gola nam niso dali. Glede športa sem zelo patriotski.
Predstavljajte si, da bi še danes igrali za Jugoslavijo, kakšno reprezentanco bi imeli. Izbrano vrsto z balkansko dušo, slovansko iznajdljivostjo in smislom za improvizacijo.
Domnevamo, da ste tudi reden obiskovalec reprezentančnih tekem?
Seveda. Lani smo z Orleki na evropskem prvenstvu v košarki aktivno sodelovali, nastopali smo v navijaški coni. Seveda sem šel tudi na tekme.
Kaj pa na ravni klubov? Navijate za koga?
Ko je bila košarka v Zagorju, sem seveda navijal za Zagorje. V nogometu sem bolj zaveden na lokalni ravni. Ker sem iz Prekmurja, seveda navijam za NK Beltince, tu v Zagorju navijam za lokalno ekipo. Vesel sem vseh dobrih rezultatov, vesel sem, če vidim, da se športne panoge razvijajo, sploh na klubski ravni. Mariborski nogometni klub je dosegel veliko stvari, ostali pa žal capljajo zraven. Seveda je to tudi posledica finančnih težav, če bi bilo stanje boljše, sem prepričan, da bi bilo vse še boljše. Na reprezentančni ravni smo dobri, smo med prvo trideseterico na svetu, če vemo, da je tu več kot dvesto nogometnih zvez, je to sijajno. Nimamo kaj reči.
Si kdaj kakšno tekmo ogledate v živo?
Tudi, tudi. Tu v Zasavju imamo nekaj ljudi, ki tekme spremljajo zelo humorno, po navadi se ves čas držim za trebuh. (smeh) Res znajo pokati šale. Zgodilo se je že, da je zaradi komentarjev in smeha, ki je sledil, tudi stranskemu sodniku od smejanja iz rok padla zastavica. (smeh)
Ali si tekme ogledate tudi iz domačega naslanjača? Urnik mogoče kdaj priredite čemu, kar vas res zanima?
Da. Doma večkrat niso imeli posluha za to, a sem se znašel. Ob naši hiši imamo malo leseno hišico, ki smo jo naredili iz materiala, ki nam je ostal, ko smo gradili hišo. To sem izkoristil za potrebe gledanja tekem, povrhu sem usposobil še naš star televizor. Ko je bilo SP v nogometu v Južni Afriki, so me praktično vrgli iz hiše, ker so vedeli, kako bo. Košarko sem spremljal na enak način. Moj sosed mi je dejal, da mu ni bilo treba gledati televizije, da je takoj vedel, ko je padel kakšen gol. (smeh) Vse to je zame sprostitev, zabava.
Nedvomno ste potem strasten navijač?
Da, vsekakor. Znam biti tudi kritičen. Selektor nisem, po navadi so vsi selektorji, kajne. Če vidim, da je tekmec boljši, mu pač moraš to priznati.
Na svetu je veliko odličnih športnikov. Obstaja kdo tako v Sloveniji kot v tujini, ki vas je še posebej očaral, do katerega gojite globoko spoštovanje?
V prvi vrsti Dražen Petrović, zunajserijski košarkar. Spomnim se tekme s SP v Ljubljani, ko je Jugoslavija premagala ZDA, vse te igralce sem si zapomnil. Tudi Nikola Plećaš je bil svoj čas neverjeten, pa Dušan Haupman in zdaj brata Dragić in tako naprej. Imamo talentirane športnike. V rokometu imamo nekaj vrhunskih igralcev, v nogometu so čedalje boljši, da ne govorim o hokejistih. Kot sem že rekel, ne morem verjeti, da so naši športniki tako vrhunski. Primerjava, da imajo Švedi več hokejskih dvoran, kot imamo mi registriranih članskih hokejistov, pove vse. Neverjetno.
Kot ljubitelj košarke, ligo NBA spremljate?
Ne ravno. Nekatere stvari mi ne gredo na tej ravni skupaj. Surova moč, igra na silo in podobno mi ni všeč. Dražen Petrović je imel recimo v svoji igri neko mehkobo, bil je povsem nekaj drugega, kot je danes LeBron James, ki predstavlja le moč. Zame je to instant košarka in mi res ni všeč. Sicer sem najbolj užival v tekmi polfinala SP 2006 na Japonskem, ko so Grki premagali nadute ameriške zvezdnike. Ne vem, ali sem kdaj bolj užival ob ogledu tekme. Kako so Grki s srčno borbenostjo, znanjem premagali moč. Ni vse v mišicah, moči, sili. To je bila vrhunska tekma, nikoli je ne bom pozabil.
Malo igram, redno ne, imam pa kolege, ki še vedno redno igrajo košarko - in to zelo resno, na vso moč, da pokajo ahilove tetive, se trgajo vezi v kolenu. No, to ni zame.
Je še kakšna tekma, ki vam je ostala spominu, in če bi imeli časovni stroj, katero bi si še enkrat ogledali v živo?
Da, želel bi v živo doživeti, ko je Jugoslavija v finalu premagala Sovjetsko zvezo v Manili, ko nam je Vilfan na koncu tekme z nekaj potezami 'kravžljal' živce. Ta tekma je bila infarktna. To je bila res najboljša košarka velemojstrov, kot so Dražen Dalipagić, Dragan Kićanović in ostali. Zelo zanimivo se mi zdi, da so se, ko je v Sloveniji potekal EuroBasket, nanj uvrstile vse reprezentance bivše Jugoslavije in bile hkrati daleč od tega, da bi veljale za topovsko hrano. Kakšen potencial ima ta prostor. Predstavljajte si, da bi še danes igrali za Jugoslavijo, kakšno reprezentanco bi imeli. Izbrano vrsto z balkansko dušo, slovansko iznajdljivostjo in smislom za improvizacijo. Če gledate ligo ABA, je jasno, da gre za eno najmočnejših ne samo v Evropi, ampak na splošno. To ni šala. Iz jugoslovanskega območja prihaja toliko talenta, da ne moreš verjeti. Če se bodo zdaj taki rokometni ligi pridružili še slovenski klubi, bo super, verjamem, da bo temu nato sledil še nogomet. Lepo je, da se šport na prostoru nekdanje države vrača tja, kjer je bil pred razpadom Jugoslavije. Z bivšimi ne moremo kar tako prekiniti vezi. Šport je vseeno primarna stvar, ki združuje ljudi.
Ali obstaja kakšen športni dogodek ali tekma kjerkoli na svetu, ki bi si jo nadvse radi ogledali, doživeli?
Mislim, da nič posebnega. Kakšen finale v kateremkoli ekipnem športu. Letos nas še čaka SP v košarki. To leto je res grozno, moja žena se je kar križala, ko je izvedela, koliko športnih dogodkov je letos na urniku. (smeh) Preživela je olimpijske igre, kmalu bo sledilo SP v nogometu, potem še košarka. Upam, da bo preživela. (smeh) Res je izredno leto. Človek se res lahko veseli vseh tekem. Žal naših na SP v nogometu ne bo, škoda, mislim, da spadajo v ta rang tekmovanja. Glede košarke pa pravim, da bom mogoče celo šel v Španijo. Nikoli ne veš. (smeh)
