Koliko vam v življenju pomeni šport?
Ob glasbi mi šport predstavlja drugo najpomembnejšo stvar v življenju. Od mladih nog sem se ukvarjal s športom in ta me je veliko naučil. Športno obnašanje, disciplina in nekatere druge pomembne vrednote. Danes mi šport pomaga tako pri psihičnem zdravju kot tudi pri vzdrževanju fizičnega zdravja. Veliko ga je v mojem življenju, v mojem poslu ne gre brez njega.
Ste kot otrok kaj bolj resno trenirali?
Da, nogomet v zagrebškem Dinamu, kjer sem veljal za zelo perspektivnega nogometaša. V moji generaciji so bili Davor Šuker, Zvonimir Boban in Robert Prosinečki, fantje, ki so osvojili tretje mesto na svetovnem prvenstvu. Z njimi sem igral, a zaradi ljubezni do glasbe sem nogomet prekrižal.
Se zdaj s kakšnim športom še rekreativno ukvarjate?
Danes dvakrat na teden z dvema ekipama igram nogomet. Eno sestavljajo nekdanji profesionalni nogometaši, drugo ekipo pa prijatelji brez tistega pravega, šolskega nogometnega znanja. Poleg tega dvakrat na teden tudi tečem, razdaljo od osem do deset kilometrov. Moram se pohvaliti, da sem zelo aktiven. (smeh)
Sem privrženec mirnega navijanja na stadionih, tiste poteze, za katero so se odločili Angleži, da na stadionih ni nasilja, temveč da gre pri ogledu tekme za družinsko stvar.
Vam je bilo kdaj žal, da se niste namesto za glasbo odločili za igranje nogometa?
Iskreno povedano, ne. Nekajkrat me je to prešinilo. Pred leti sem igral na neki tekmi, na kateri smo se pomešali s profesionalci, in zelo dobro mi je šlo, res sem dobro igral. Takrat sem si rekel: joj, mogoče bi imel pa v nogometu večjo kariero. A na koncu sem vseeno dojel, da delam točno tisto, kar sem hotel biti, za kar sem bil rojen. Tako je hotela usoda in tako je prav.
Ali lahko rečemo, da je nogomet med športi vaša prva ljubezen?
Da, a starejši sem, bolj imam rad športnike junake, ki to v bistvu niso. To so športniki, ki se ukvarjajo z manj atraktivnimi športi, ki komercialno niso zanimivi, ki jih mediji ne spremljajo v veliki meri. Po drugi strani pa gre za velike ljudi, športnike, ki tekmujejo na olimpijskih igrah. Tu mislim na športe, kot je veslanje, met kladiva in kajak. S temi se ukvarjajo vrhunski športniki, a žal medijsko niso tako zanimivi ter njihov trud in vložena energija mogoče nista dovolj cenjena kot trud in energija tistih športnikov, ki se ukvarjajo z najpopularnejšimi.
Si kdaj kakšno tekmo ogledate v živo?
V zadnjih letih sem si v živo ogledal zelo malo tekem. Nisem zadovoljen s stanjem in s tem, kar se dogaja na naših stadionih. Sem privrženec mirnega navijanja na stadionih, tiste poteze, za katero so se odločili Angleži, da na stadionih ni nasilja, temveč da gre pri ogledu tekme za družinsko stvar. To ne sme biti kraj, kjer bi določene skupine propagirale nasilje. Smo na dobri poti do takega stanja, kot si ga želim. Mislim, da se vsaj na Hrvaškem temu močno posvečajo. Ko se bo to v večji meri uredilo, obljubim, da bom rade volje s svojima sinovoma spet prišel na kakšno tekmo.
Imate najljubšo ekipo, za katero še posebej stiskate pesti?
Najraje navijam za našo nogometno reprezentanco. Obstaja pa ekipa, ki me je v zadnjih desetih letih resnično navdušila s svojo igro, seveda govorim o Barceloni.
Ste si že kdaj ogledali kakšno tekmo Barcelone v živo?
Ne, v Barceloni še nisem bil, a nekega dne bi si te fante zelo rad ogledal v živo. Upam, da mi bo uspelo.
Moram priznati, da sem izgubil tisto pravo zanimanje za vrhunski evropski klubski nogomet. Nogomet je zame izgubil tisti pravi pomen, saj sta vanj preveč posegla denar in posel.
Ali si tekme ogledate tudi iz domačega naslanjača? Urnik mogoče kdaj priredite čemu, kar vas res zanima?
Včasih. Moram priznati, da sem izgubil tisto pravo zanimanje za vrhunski evropski klubski nogomet. Nogomet je zame izgubil tisti pravi pomen, saj sta vanj preveč posegla denar in posel. Tisti veliki klubi, primarno iz kakšnih bogatih držav, so se v času največje blaginje med sabo dogovorili, da veliki in mali klubi pač ne morejo več tekmovati med sabo, in to me jezi. Zato raje gledam reprezentančni nogomet, kjer lahko na tej ravni prav vsak premaga vsakega. Neka miniaturna država lahko premaga nekega velikana. Pred televizijo se načrtno res usedem takrat, ko so na sporedu kakšne kvalifikacijske za svetovno ali evropsko prvenstvo in podobno.
Ob glasbi mi šport predstavlja drugo najpomembnejšo stvar v življenju.
Kakšni ste kot navijač? Tekme spremljate umirjeno ali ravno obratno, srčno in temperamentno?
Sem temperamenten. Znam dobro kričati, skočiti. Ko pade gol, proslavljam, se veselim, nisem pa tak, da bi ob napakah kričal na krivega.
Na svetu je veliko odličnih športnikov. Obstaja kdo, ki vas je še posebej očaral, do katerega gojite globoko spoštovanje?
Če se ozrem v nogomet, je bil zame Pele svoj pojem, pozneje seveda Maradona. V današnjem nogometu je toliko izvrstnih igralcev, kot so Ronaldo, Messi in podobni. Nekaj je tudi sijajnih boksarjev. Lennox Lewis in brata Kličko. Težko je govoriti o vseh, ker jih je tako veliko.
Ali obstaja kakšen športni dogodek ali tekma kjerkoli na svetu, ki bi si jo zelo radi ogledali, doživeli? Zakaj?
Gotovo še enkrat svetovno prvenstvo v nogometu, na katerem sem sicer že bil leta 2006 v Nemčiji, v Stuttgartu. Zelo zanimivo bi se mi zdelo ogledati boj za svetovnega prvaka v kakšni boksarski kategoriji. Borilni športi me na splošno zelo pritegnejo, zadnje čase predvsem prosta borba, ki je res nekaj posebnega. To so vrhunski športniki, atleti in ne gre samo za pretep, nasilje, temveč je tu veliko več, gre za tehniko, veščine. Rad bi si ogledal kakšen vrhunski atletski miting, v tem uživam. Nekajkrat sem bil pri nas na Hrvaškem na atletskem evropskem prvenstvu.
