V mladih letih mi ni pomenil nič. Mislim, da smo imeli trgovino 300 metrov od doma in do nje sem se vedno peljal z diano. Moja mama se je zgražala, jaz pa sem rekel, da nisem športnik in nikoli ne bom. Okoli 30. leta pa se je vse spremenilo. Novinarstvo ni služba, kjer bi se veliko gibal, sediš, čakaš, pišeš in telo mi je enostavno povedalo, da to ni dobro. Čutil sem zategnjene mišice in podobno. Prijatelj Bojan Travnik je že prej tekel in me je navdušil. Zdaj zelo veliko tečem in se počutim veliko bolje. Lažje prenašam stres, napore. Tek je pomemben del mojega življenja.
Kot otrok pa vas šport ni zanimal?
Ne. Ničesar nisem treniral, mislim, da sem imel za vse športne dneve vedno opravičilo (smeh). Nisem maral športa. V mladih letih sem bil malo bolj okrogel, nisem bil spreten in nisem imel neke želje. Nekajkrat sem bil vratar pri nogometu, če moram kaj izpostaviti, sem imel najraje igro med dvema ognjema.
Če bi imeli še enkrat priložnost, bi se odločili za tek ali kaj drugega prej, kot ste se?
Absolutno bi začel prej teči. Nisem nadarjen za nogomet ali kolektivne športe. Tekel bi ali pa kolesaril. Upam, da bom sinu Aljažu uspel prikupiti tek, šport. Razmišljam, da bi ga v prihodnje dal v atletsko šolo k Brigiti Bukovec, ne bom pa ga v nič silil. Kako šport dobro vpliva na otroke, vidim pri nečakih, Jakob trenira nogomet, Matija pa košarko, in zdi se mi, da sta veliko bolj zdravi osebnosti, že zgodaj sta se naučila odgovornosti in discipline, zato se mi zdi zelo v redu. To so stvari, ki jih v življenju potrebuješ. Ogromno nekdanjih športnikov je uspešnih podjetnikov, ravno zaradi tega, ker vedo, kaj je odgovornost, disciplina, kaj pomeni veliko delati.
Nič nisem treniral, mislim, da sem imel za vse športne dneve vedno opravičilo.
Kolikokrat na teden pa tečete?
Če tečem, tečem deset kilometrov, včasih 21, poskušam trikrat do štirikrat na teden, včasih je težko, ker mi primanjkuje časa. Trenutno malo manj tečem, vedno tečem zunaj, čeprav se temperature spustijo pod ledišče.
Ste se udeležili tudi kakšnega maratona?
Da, dvakrat sem bil na Ljubljanskem maratonu. Najprej sem šel na 21 kilometrov, nato pa še na velikega. Vse je stvar glave. Spoznal sem tudi, kako velika industrija, kako dober posel so maratoni. Ljudje berejo knjige, kako se je treba pripraviti, kaj vse je treba jesti, kaj obleči in še in še. Jaz nisem jedel kaj posebnega, preden sem šel teč 42 kilometrov, sem spil kavo, in to je bilo to. Nisem si kupil posebne opreme. Samo poslušati moraš svoje telo, in če ti reče, da ne gre, je boljše, da ga poslušaš, kot pa da nekje v Tivoliju obležiš in se s tabo ukvarja medicinska pomoč.
V kolikšni količini pa spremljate šport?
To me je od nekdaj zanimalo. Dolgo sem veliko gledal atletiko, in verjeli ali ne, zaradi mame umetnostno drsanje, najbolj všeč so mi bile revije po raznih prvenstvih. Nogometa nisem maral gledati, šele po srednji šoli sem postal ljubitelj. Zdaj ga veliko spremljam, rad ga gledam, super, ker je toliko športnih programov, spletnih portalov, časopisov, kot je Ekipa, kjer lahko prebereš še kaj iz ozadja.
Domnevam, da so vam sicer individualni športi bližje kot kolektivni?
Kolektivne raje gledam. Hokej, košarka, hodil sem tudi na tekme EuroBasketa. Zaradi lige NBA ne vstajam sredi noči, sem pa to delal zaradi formule ena. To je bilo v obdobju Michaela Schumacherja, Nigela Mansla, Damona Hilla. Navijači Hilla smo bili pod nenehnim stresom, nikoli nismo vedeli, kaj nam bo pripravil. To so bili ljudje, za katere je bilo vredno zgodaj vstati (smeh).
Navijači Damona Hilla smo bili pod nenehnim stresom, nikoli nismo vedeli, kaj nam bo pripravil.
Hodite kakšne tekme gledat tudi v živo?
Vas je katera tekma v Splitu še posebej navdušila?
Da, bil sem na derbiju Hajduka in Dinama, ko je za domače igral Sebastjan Cimerotič. Tudi zaradi njega sem šel in takrat je dal zmagovalni gol in vsi so bili navdušeni nad njim. Otrok, ki je stal pred mano, se je drl Cimi, Cimi, Cimi, bravo in ne Cime. Hrvaški derbiji me zanimajo, ker gre za posebno subkulturo, ki je pri nas v devetdesetih letih nismo imeli, ker ni bilo dovolj velikega stadiona.
Cristiano Ronaldo je bil ravno na tisti strani igrišča, kjer sem sedel jaz, in še zdaj ne morem verjeti, kako zelo hitrejši je bil takrat od vseh ostalih.
Bi za Hajduk rekli, da je vaš klub?
Da. Mislim, da ima super zgodbo, zgodovinski nastanek, vse, kar se je dogajalo med vojnama. Zdi se mi klub z dušo, ko gledam kakšne posnetke, ko pojejo svoje pesmi, in Torcida, se mi naježi koža. Se pa ti časi iztekajo. Ko sem pred dvajsetimi leti prvič šel na Poljud, sem bil očaran nad koreografijo, potem pa je kar naenkrat sledil topovski strel. Zelo sem trznil, mislil sem, da se bo vse zrušilo (smeh). Potem se tega navadiš. Doživeli smo nekaj, kar zdaj mladi navijači ne morejo. V tistem času je bilo nekaj normalnega, primernega, čeprav je bilo nevarno. Fino se mi zdi, da grem lahko gledat nogomet z družino, sedemletnim sinom, da bo dobro vzdušje, da se nič ne bo zgodilo. Da to postane družinska zgodba, le tako bo nogomet postal in ostal priljubljen.
Vam je še kakšna ekipa blizu?
V Sloveniji se ne opredeljujem. Zgodba, ki jo dela Maribor, je prava in bi želel, da bi podobno uspelo tudi Izetu Rastoderju pri Olimpiji. Moramo vedeti, da je ljudi, kot je Rastoder, ki bi tako veliko vlagali v šport, zelo malo. Zato si želim, da bi mu uspelo, da bi Olimpija zaživela, saj bo tako postala protiutež Mariboru. Le tako bodo vsi rasli. Malo spremljam tudi zgodbo Zavrča. Take zgodbe so vedno dobre. V večni temi Barcelona - Real Madrid mi je bližje Barcelona. Ne maram belega baleta, preveč je zvezdniški. Raje imam »garača« Messija in te fante. To so lahko večne razprave. Nekaj časa mi je bil zelo všeč Arsenal, vesel sem, da jim gre spet dobro.
Kakšen ste kot navijač?
Strasten. Vpijem. Včasih malo pogledam naokoli, če me kdo gleda. Ko sem med gledalci, si vedno dam duška. Včasih sem se veliko več jezil, zdaj se bolj nadzorujem (smeh). Zdaj mirim nečaka, v njiju vidim sebe v mladih letih, vedno se spomnim nase.
Ali obstaja kakšen športnik, ki je na vas naredil še posebej velik vtis?
Kar nekaj jih je, ne bi rad naredil komu krivice. Globok vtis je name naredil pokojni Boris Strel, ko smo pod Pohorjem delali oddajo o našem športu in smučanju. Takrat sem ga prvič osebno spoznal, po oddaji sva se pogovarjala in bil je zelo prijeten, topel človek. V šoku sem bil, kako je umrl. Slovenski športniki so dokaz, da se da veliko narediti s trdim delom. Bojan Križaj je absolutna legenda, pa Jure Franko. Kako je iztržil olimpijsko kolajno, njegova zgodba na Japonskem je nora. To, kar dela Tina Maze, je noro.
Ali obstaja kakšna tekma ali dogodek, ki si jo prav posebej želite doživeti v živo?
Kaj pa vem. Niti ne. Imel sem srečo in res je bilo posebno doživetje, da sem bil na finalu lige prvakov v Moskvi med Chealseajem in Manchester Unitedom. Cristiano Ronaldo je bil ravno na tisti strani igrišča, kjer sem sedel jaz, in še zdaj ne morem verjeti, kako zelo hitrejši je bil takrat od vseh ostalih. Ko to vidiš v živo, skoraj ne moreš verjeti. Vzdušje je bilo super. Super je, da lahko rečem, da sem si finale lige prvakov ogledal v živo. Zelo sem vesel še ene izkušnje, ko sem šel na košarko v Poljsko, vozili smo se kar 11 ur. To so hipni navdihi. Ko si doma rečeš, gremo jutri, saj je samo 12 ur do tja (smeh). Spomnim se, ko smo po Krakovu iskali hotel, ko so bili vsi zasedeni. No, nekaj smo potem le našli (smeh). Se je izplačalo.
Vam je kdaj žal, da niste postali športni novinar?
Razmišljal sem o tem. Včasih mislim, da bi bil mogoče lahko dober komentator. Ampak le mogoče (smeh). Spoznal sem nekaj športnih novinarjev, Gorana Obreza, Aleša Smrekarja, Saša Jarkoviča in ostale. Pri komentatorstvu se vidijo razlike, kdo je dober, koliko res ve kdo, komu kaj prija. Zdi se mi zanimivo delo, mogoče bi se, če bi bil še enkrat mlad, odločil za to, a ko sem se okoli 1993 leta odločal, nisem bil v tej fazi, da bi se odločil za športno novinarstvo. Takrat še nisem tekel, v trgovino sem se vozil z avtom (smeh).
