Koliko vam v življenju pomeni šport?
Kot otrok sem se ukvarjal z nogometom, a obupal, ko sem se poškodoval. Zelo rad spremljam šport, še zlasti ko potekajo kakšna prvenstva. Na lokalni ravni me niti ne zanima, medtem ko me velika tekmovanja zelo privlačijo. Tino Maze ves čas od blizu spremljam. Pa košarkarje, ko je bilo evropsko prvenstvo v Sloveniji. Take prireditve zelo rad gledam in tudi zelo navijam. V Sloveniji je veliko odličnih športnikov, ki so znani po vsem svetu. Navijam za vse tiste, ki jim gre dobro, in trpim s tistimi, ki jim ne gre. Grozno mi je bilo spremljati Tino Maze večino te sezone, ko ji ni šlo vse tako, kot bi si želela. Vem, da je imela določen čas težave z vodstvom svoje ekipe, da je bila prepuščena sama sebi. S tem sem se povsem poistovetil. Tudi jaz sem se na mojem področju že znašel v takem položaju in vem, kako hudo je, če nimaš prave podpore.
Omenili ste, da ste trenirali nogomet. Ste se ukvarjali še s čim drugim? Kako je z vašo rekreacijo danes?
Karate sem treniral malo, pa še več stvari sem poskusil. A na koncu je zmagala kitara, ki me je povsem prevzela. Zdaj se moram zaradi kondicije spet začeti malo več premikati (smeh), moram začeti hoditi v fitnes. Velikokrat je tako, da rečem, bom jutri tudi jaz, še posebej ko vidim ljudi, kako pridno tečejo ali podobno. (smeh) Moram izgubiti pet kilogramov, to je moj cilj. Enkrat sem v enem mesecu shujšal za 24 kilogramov, ker sem pil samo vodo. Vsi so mi govorili, da sem nor, da bom umrl. A spoznal sem, da imam voljo.
Odločili ste se za glasbo, kaj pa če bi zmagal šport? Menite, da ste tak človek, ki bi ob resnem delu lahko postal profesionalni športnik? Imate tak karakter?
Mogoče bi. Vsaj določen čas bi najbrž igral, verjetno pa bi potem po karieri zasedel mesto kakšnega trenerja.
Grozno mi je bilo spremljati Tino Maze večino te sezone, ko ji ni šlo vse tako, kot bi si želela. Vem, da je imela določen čas težave z vodstvom svoje ekipe, da je bila prepuščena sama sebi. S tem sem se povsem poistovetil.
So vam bližji športi posameznikov ali ekipni športi?
Zelo rad gledam nogomet, košarko. Zadnja leta pa sem se povsem zaljubil v smučarske skoke. Ko sem živel na Hrvaškem, jih nikoli nisem gledal, ko pa sem prišel v Slovenijo, so me prevzeli. Ne vem, mogoče je to vpliv okolja. (smeh) Raje gledam posamične športe. Mogoče tudi zato, ker v glasbi tudi sam delujem kot solist. Vem, koliko energije, časa mora človek v to vložiti. Imam tudi izkušnje s timskim delom. Bil sem v bendu s petimi prijatelji, s katerimi smo bili kot eno. Zdaj spet sodelujem z eno skupino in delam v ekipi in spet se moram navaditi na to. (smeh) Ekipni šport je kot neke vrste družina. Ko sem gledal košarko, sem sicer hitro opazil, kdo natančno je na parketu sebičen, kdo noče podati žoge, kar me zelo jezi. 'Pa podaj že to žogo, zakaj misliš samo nase,' se razburjam. (smeh) Pri individualnih športih je povsem drugače, ko gre za tvoje odločitve, na koncu dneva so vse v rokah ene osebe.
Si kdaj kakšno tekmo ogledate v živo? Imate sploh čas za to? Kdaj ste bili nazadnje na športni prireditvi?
Na tekme ne hodim, ne zato, ker me to ne bi veselilo, temveč ne grem, ker ne maram gneče. Samo zato. Če bi imeli zame rezervirano kakšno posebno mesto, bi takoj šel. Ampak da se gnetem z ljudmi, to pa ne. Pa potem se vrže še kakšna petarda ali naredi kakšna druga neumnost. V Zagrebu je bila vedno katastrofa, ko sta se pomerila Dinamo in Hajduk. Bil sem na teh tekmah, zdaj nočem več iti. Nekdaj sem živel tudi ob manjšem stadionu, ki je bil zelo znan, vedno pa je prišlo do izgredov in so se tepli. Takrat sem se odločil, da ne bom več hodil na tekme. Ljudje niso šli na tekmo zaradi tekme, temveč zato, da so se stepli.
Iz domačega naslanjača si najbrž ogledate kaj?
Da. Čas si vzamem za kikboks in določene borilne športe. Zelo rad pogledam boks, če je seveda kvaliteten. Malo se nanj spoznam, kratek čas sem tudi boksal. Precej dober sem bil v rokoborbi, ko sem bil mlad, me nihče ni uspel spraviti na hrbet. Po dva nasprotnika sem metal po podlagi. (smeh) To je bil samo talent, najbrž imam tako postavo, rokoborbe resno nisem treniral.
Zadnja leta sem se povsem zaljubil v smučarske skoke. Ko sem živel na Hrvaškem, jih nikoli nisem gledal, ko pa sem prišel v Slovenijo, so me prevzeli.
Vas kakšna ekipa še posebej privlači, da si vedno ogledate tekmo, da ne zamudite niti ene?
Nisem ognjevit privrženec kakšne ekipe. Vedno navijam za tiste, ki dajo več od sebe, ki se res trudijo. Ko sem gledal košarko, ko so bili vsi oblečeni v zeleno, sem seveda navijal za Slovenijo. Mogoče bi mi kdo lahko rekel, kaj je s tabo, ti nisi normalen, ti moraš navijati za naše. Kateri so naši? Mi smo vsi naši. S polnim srcem sem navijal za Gorana Dragića, ker je res dal vse od sebe. Pa za Tino Maze sem bil neverjetno vesel in ponosen. Vedno govorim, da ima Slovenija veliko dobrih glasbenikov in športnikov.
Ali osebno poznate kakšnega slovenskega športnika?
Imam anekdoto s Petrom Žonto in pesmijo Kao da ne postojim. Enkrat je bil zelo žalosten in je prišel do mene in me vprašal, koliko mora plačati, da bom to pesem zapel še enkrat. Bil je tako navdušen, da sta on in njegova družba potem eno uro pela z mano. Mislim, da je celo jokal, vsi njegovi prijatelji so se hoteli naučiti besedila in so hoteli peti z mano. Dajali so mi denar, a ga seveda nisem vzel. Šele potem sem se pozanimal, kdo je ta človek, in izvedel, da je smučarski skakalec. To je bilo moje prvo srečanje s kakšnim športnikom.
Kakšni ste kot navijač?
Sem ognjevit, toda po navadi sam gledam tekme in tega nihče ne vidi. (smeh) Včasih se tudi razburim, kričim, a stolov in kaj podobnega ne mečem. (smeh)
Na svetu je veliko odličnih športnikov. Obstaja kdo, ki vas je še posebej očaral, do katerega gojite globoko spoštovanje?
Ko sem bil majhen, smo živeli za trenutke, ko smo lahko gledali borbe Cassiusa Claya. On je bil zelo poseben športnik. Vedno je bil po tekmah dobro videti, čeprav so ga kdaj pošteno pretepli. Cassius Clay je bil meni res nekaj posebnega. Ko je premagal Joeja Formana ... Za Cassiusa sem navijal, kot da bi bil moj. On je bil moj.
Precej dober sem bil v rokoborbi, ko sem bil mlad, me nihče ni uspel spraviti na hrbet. Po dva nasprotnika sem metal po podlagi.
Ali obstaja kakšen športni dogodek ali tekma kjerkoli na svetu, ki bi si jo nadvse radi ogledali, doživeli?
Joj, ta paleta je zelo velika. (smeh) Zelo mi je všeč, vem, da je tudi zelo nevaren, bob. To bi si želel ogledati. Mogoče ravno zato, ker je nevaren, ker mora biti človek zelo pogumen. Tudi smučarske skoke bi si rad ogledal, tudi ti so nevarni, vse športe, ki so na robu nevarnosti, športe, pri katerih lahko izgubiš življenje. Tudi smučanje. Ljudje se sploh ne zavedajo, kaj vse se lahko zgodi.
Ali česa v športu ne marate? Vas kaj moti?
Da. Ravno zdaj je veliko govora o selektorju hrvaške nogometne reprezentance. Vidimo, kako velike težave so nastajale ob izbiranju, kdo je pravi, kdo ni. Na koncu vse pride do ene stvar, in to je denar. Če ga imaš preveč, lahko kupiš, uvoziš kakšnega trenerja. Osebno tega ne maram. Da reprezentance kupujejo tuje igralce, se mi ne zdi prav. Če igra ruska reprezentanca, naj bodo v njej samo Rusi in tako naprej. Denar ne bi smel imeti tako velike vloge v športu. Šele tako bi se ugotovilo, kdo je res športna nacija.
