Podobno kot najbrž večina športne Slovenije. Nikoli prej ne pozneje ni dežele na sončni strani Alp zajela večja rokometna evforija kot tistega sobotnega večera, ko je v ledeni tivolski dvorani odzvanjalo Na juriš in pa Dečko, ajde oladi. In ko je orožje položil aktualni svetovni prvak, kavboji, s takrat še kratkolasim Ivanom Balićem na čelu.
Večer, po katerem so davek za Pajotov prst v Perotovo oko v hrvaški prestolnici plačali avtomobili s slovenskimi registrskimi oznakami in po katerem so nam hrvaški navijači prek grafitov sporočali, "Vidimo se na moru." A to nas je malo brigalo, bili smo v finalu, prvem in do zdaj edinem. In čeprav se ta ni izšel po naših načrtih, čeprav smo ostali brez zlata, sloviti brkač Heiner Brandt pa brez brk, se je ta konec tedna, to prvenstvo z zlatimi oziroma bolje rečeno srebrnimi črkami za vedno zapisalo v anale slovenskega športa.
Kje so danes
Podeliti jim je bilo treba ime, pa je takrat odločitev padla na srebrne viteze. Naredili so bolj ali manj impresivne igralske kariere, deset let kasneje so številni še vedno tako ali drugače vpeti v rokomet. Navsezadnje jih trojica še vedno nosi tudi dres z državnim grbom. Nekateri fantje iz generacije 2004 se tako sem in tja še vedno srečajo tudi na igrišču, spet drugi na raznovrstnih trenerskih seminarjih, nekateri pa celo v sodnih dvoranah. Sicer pa od enega do drugega, po abecedi.
OGNJEN BACKOVIĆ (118 nastopov/174 golov)
Backo je še vedno aktiven, zadnja leta v nemški drugi ligi, v kateri trenutno nosi dres Saarlouisa. Po zatonu matičnih Prul je staro celino prepotoval po dolgem in počez, od Nemčije, Španije, Madžarske in Hrvaške, domov pa ga bržkone ne vleče preveč, sploh po tistem, ko so ga v Mariboru pred leti peljali žejnega čez vodo.
BRANKO BEDEKOVIČ (74 nastopov/112 golov)
Tudi danes 40-letni Prlek še vedno vztraja na rokometnih igriščih, in sicer je član avstrijskega drugoligaša Kärntena. Obrambni specialist, ki je vrsto let nosil dres Gorenja in Celja PL, se vmes preizkusil v Zagrebu, v slovensko obarvanemu Kärntenu (Gašper Jelen in Anže Kljajič) pa za razliko od preteklih časov trese tudi mreže.
BOŠTJAN FICKO (97 nastopov/91 golov)
Mož odločitve v tistem nepozabnem polfinalu s Hrvaško je kariero zaključil leta 2009 kot član škofjeloškega Merkurja, pred tem pa je največji pečat pustil v dresu Prul, preizkusil pa se je tudi v Nemčiji pri Nordhornu. Danes je trener Slovanovih mladincev, s katerimi je bil v lanski sezoni najboljši v državi.
ZORAN JOVIČIĆ (140 nastopov/394 golov)
V Tuzli rojen naturaliziran Slovenec je bil vrsto let nepogrešljiv član »repke« in slovenskega rokometnega prostora nasploh. Od aktivnega igranja se je poslovil v aprilu leta 2012 v dresu zdaj že ugaslega Cimosa, kjer je bil tudi pomočnik trenerja Fredija Radojkoviča. Na klopi poleti ustanovljenega Kopra 2013 je nato začel lastno trenersko zgodbo, in to relativno uspešno, po polovici prvenstva je namreč Koper 2013 na dobri poti, da se iz druge uvrsti v 1. B-ligo.
ANDREJ KASTELIC (148 nastopov/387 golov)
Muc, kot se glasi vzdevek nekoč odličnega levega krila, je reprezentančno kariero sklenil po OI v Atenah, v Eisenachu nato kmalu tudi klubsko, leta 2008 pa se je za kratek čas vrnil iz »upokojitve« in si nadel dres Cimosa. Tako kot nekdanji soigralec Zoran Lubej je zaposlen na zavodu Šport Ljubljana, za dušo pa igra pri veteranih Slovana.
VID KAVTIČNIK (130 nastopov/390 golov)
Na mednarodno sceno se je »leteči Videk« izstrelil prav na EP 2004, ko je bil pri še ne dvajsetih letih izbran za najboljše desno krilo prvenstva. S Kielom je nato osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, poleti 2009 je sledila selitev v Montpellier, kjer igra še dandanes, lani pa se je po krajšem premoru vrnil tudi v dres z državnim grbom.
BENO LAPAJNE (212 nastopov/1 gol)
Rekorder po številu nastopov. Celje, Gorenje, Prule, Ivry, Gold Club, Zagreb in Aragon, pestra klubska kariera, za nameček pa še 212 reprezentančnih nastopov. V rokomet se je vrnil kot pomočnik Gregorja Cvijića na Slovanu, a ko je slednji konec oktobra dobil nogo, se je poslovil tudi sam. Zaposlen je na banki.
ZORAN LUBEJ (162 nastopov/385 golov)
Takratni prvi izbor na šestmetrski črti po koncu pestre igralske kariere, ki ga je med drugim vodila v Španijo, Francijo in Hrvaško, ni vpet v rokomet. Bojda je septembra sicer podal kandidaturo za mesto generalnega sekretarja RZS, drugače pa je tako kot Kastelic zaposlen v zavodu Šport Ljubljana, in sicer ima na skrbi Park Tivoli.
ALEŠ PAJOVIČ (181 nastopov/697 golov)
»Bum Bum Pajo« je pri 35. letih še vedno aktiven, še vedno pa je tudi najboljši strelec reprezentance vseh časov. Tudi on se je po bolj kot ne klavrnem razpletu vrnitve v Celje znova podal v tujino, dve leti je nosil dres Magdeburga, od lanskega februarja pa je član TuS N-Lübbecka, s katerim ima pogodbo še za naslednjo sezono. Še vedno je steber obrambe, pa tudi v desnici je še precej streliva.
DUŠAN PODPEČAN (100 nastopov/0 golov)
Tako kot Jovičić je po propadu Cimosa tudi Duško v najhujši uri ostal zvest koprskemu rokometu. V mladem klubu podobno kot že pri pokojnem Cimosu pomaga pri organizacijskih zadevah, trenira vratarje, po daljši odsotnosti zaradi zdravstvenih težav pa se je prav pred dnevi vrnil celo med vratnici. Več kot uspešen je tudi na fakulteti za managment.
ROMAN PUNGARTNIK (171 nastopov/679 golov)
Z igrišča v pisarno. Pungi je že štiri leta direktor Celja PL, s katerim je v teh kriznih časih preživel vzpone in padce. Bil je tudi direktor moških reprezentanc, a se je skupaj s Tomažem Jeršičem in Noko Serdarušičem sredi oktobra 2010 z odstopom, ki je bil označen za potres, umaknil iz reprezentančnega rokometa. Junija je neuspešno kandidiral tudi za predsednika združenja rokometnih prvoligašev.
IVAN SIMONOVIĆ (32 nastopov/16 golov)
Potem ko je koleno leta 2010 dokončno reklo ne, je ostrostrelec Ivan Simonović začel trenersko pot. Najprej na Koroškem kot pomočnik Sebastjana Soviča pri novoustanovljenem klubu Slovenj Gradec 2011, zdaj pa svoje znanje prenaša na mlajše kategorije pri prvakih iz velenjskega Gorenja.
GORAZD ŠKOF (150 nastopov/0 golov)
Še vedno aktiven, še vedno tudi prvi vratar reprezentance. Pred letom dni se je še pred dokončnim potopom Cimosa pri 36 letih znova podal s trebuhom za kruhom, v francoskem Nantesu brani veliko in brani dobro. Konca kariere še ni na obzorju, omenja se tista o vinu, sem in tja pa se ga še vedno prekrsti v nadškofa. Eden od junakov nedavne tekme z Ukrajino.
TOMAŽ TOMŠIČ (200 nastopov/414 golov)
Hvaležni krožni napadalec, ki je še vedno rekorder po številu nastopov v celjskem dresu, medtem ko na večni lestvici slovenske reprezentance zaseda drugo mesto, se je prav tako podal v trenerske vode. Po ne ravno posrečeni pustolovščini v domači Ribnici zdaj skrbi za kadete Mokerc Iga.
RENATO VUGRINEC (187 nastopov/616 golov)
Zimzeleni Vugi, ki na pragu petega desetletja v skopskem Metalurgu še vedno trese mreže. Še več, sijajni levičar je tik pred vrnitvijo v reprezentančni dres, le da ne v slovenskega, ampak makedonskega. EP na Danskem je prišlo še prezgodaj, Vugrinec še ni izpolnjeval vseh pogojev, že v dodatnih kvalifikacijah za Katar pa naj bi Vugrinec debitiral za novo domovino.
UROŠ ZORMAN (188 nastopov/463 golov)
V zadnjih letih kapetan reprezentance, ki se počasi, a zanesljivo bliža Benu Lapajnetu, rekorderju po številu nastopov za reprezentanco. Potem ko se vrnitev v Celje ni izšla po načrtih, s pivovarji se sem in tja sreča le še na sodišču, je drugi dom našel v Kielcah, ki jih je lani prvič popeljal do F4 v Köln. Zdaj je v klubu znova združil moči s Talantom Dušebajevim, znova si želi(jo) v Köln, še vedno pa je tudi »bog i batina« v reprezentanci.
Bil je to vse do lanskoletnega Eurobasketa največji športni dogodek v samostojni Sloveniji, ki so ga rokometaši za razliko od košarkarjev kronali s kolajno. Bilo je to deset in še nekaj dni, ko je Slovenija dihala z rokometaši, ko si je odkritje prvenstva Vida Kavtičnika za zeta želela vsaka mama, ko so si Slovenci priigrali vozovnico za Atene in ko je Boštjan Ficko v polfinalu zabil enega največjih golov v svoji karieri. Bilo je pred desetimi leti ... "Hitro je minilo, imam občutek, da sta minili dve leti, tri, ne pa deset. A čas beži, tisto leto je bilo res sijajno, dosegli smo uspeh, ki ga bo, kot vse kaže, zelo težko ponoviti, ne samo v rokometu, ampak tudi v ostalih kolektivnih športih," je ob skorajšnjem jubileju dejal Ficko. Na domačih tleh je bilo vse skupaj še toliko slajše, a doma nikakor in nikoli ni enostavno, o čemer bi več lahko povedati tudi septembrski #junaki. "Takrat so nam nekateri očitali, da je doma pač lažje, ampak kot vidite, sta tudi doma prisotna določeno breme in pritisk, tako da je treba na vse skupaj gledati z več zornih kotov. Mislim, da smo zasluženo prišli do kolajne. Imeli smo kakovost, podporo vse Slovenije, strašen motiv, poleg tega moram poudariti, da smo imeli vrhunske pogoje za pripravo. Ne prej ne pozneje ni bilo takšnih pogojev, kot smo jih imeli tistikrat. Zelo pomemben dejavnik je bil tudi to, da nas je precej, deset, enajst, prihajalo iz enega kluba, iz Prul. Skozi vso sezono, ligo prvakov in težke tekme smo rasli kot ekipa in skupek vseh naštetih stvari je bil rezultat, ki je po mojem mnenju poleg uvrstitve na OI največji uspeh v reprezentančnem rokometu," se zdaj spominja Ficko.
Takrat tridesetletni organizator igre, čigar mojstrovina je bila tisti gol v izdihljajih epskega obračuna z našimi južnimi sosedi. Pri izidu 26:25, štirinajst sekund pred zadnjim zvokom sirene, ob dvignjeni roki sodnikov. Si še kdaj zavrti posnetek recimo temu gola kariere? "Zavrtim si ga ne, ga pa kdaj pa kdaj ujamem v kakšnem spotu oziroma ga slišim na radiu. Občutki ostajajo, mogoče ravno zaradi tega še niso zbledeli. Takrat se mi je rodil tudi sin, tako da je bil res cel kup čustev. Spomnim se, kot da bi bilo včeraj, imeli smo igralca manj, igrali smo potrpežljivo, kolektivno, a bili smo že pod pritiskom in bolj kot ne slučajno je naneslo, da sem moral sprožiti jaz, ki sicer nisem bil izrazit "šuter". A sedla je, uspel mi je res dober met. Bil pa je to le kamenček v mozaiku, ki smo ga fantje s strokovnim štabom in tudi trenerji po klubih sestavljali dlje časa."
ODPRLO VRATA TUJINE
Dan potem v finalu so bili Nemci še v drugo na prvenstvu močnejši. Polfinale je terjal davek, psihično in fizično utrujena četa Toneta Tislja se ni mogla resneje zoperstaviti zlati generaciji nemškega rokometa. Generaciji, ki je zlatu iz Slovenije pozneje dodala še srebro iz Aten in zlato s svetovnega prvenstva 2007. Schwarzer, Zerbe, Stephan, Kehrmann, fantje iz takrat močnega Lemga. "Nemci so bili realno močnejši od nas. Bili so v precej podobnem položaju, nosilci so prihajali iz enega kluba, posedovali pa so več individualne kakovosti. Zasluženo so zmagali v prvenstvu, dvakrat so nas premagali, čez tri leta pa so bili še svetovni prvaki. A kakor vidimo, se je tudi pri njih zamenjala generacija in imajo podobne težave, kot smo jih imeli mi."
Na prvenstvu si je Ficko minute na mestu srednjega zunanjega delil z vzhajajočo zvezdo evropskega rokometa, s takrat 24-letnim Urošem Zormanom. "Jaz sem bil že v zatonu kariere, Uroš pa se je počasi lansiral med zvezde. Imel sem morda malenkost več izkušenj, sva se pa zelo lepo dopolnjevala, bila sva različna tipa igralcev. Jaz predvsem tehnično podkovan, on pa je imel tudi vrhunske fizične predispozicije za srednjega zunanjega. Njegova kariera se je po tistem strmo vzpenjala, že takrat je bil zelo konkurenčen, v Celju pa je potem, ko je postalo evropski prvak, hitro dokazal, iz kakšnega testa je. Lahko bi rekel, da je bil na EP ravno v fazi transformacije. Iz ogromnega potenciala v vrhunskega igralca."
Bilo je to zlato obdobje slovenskega rokometa. Krim Mercator se je leto dni pred tem še drugič povzpel na evropski prestol, le dobra dva meseca po evropskem prvenstvu so pravljico spisali še Celjani in zavzeli klubski Mont Blanc, Krim je vnovič igral finale ... Slovenija je bila v rokometnih nebesih. Deset let pozneje pa .... Smo (dovolj) dobro izkoristili prvenstvo na domačih tleh in srebrno kolajno? "Z vidika priljubljenosti rokometa da, delam z mlajšimi in opažam, da je iz tistega obdobja veliko otrok, ki so takrat prišli v rokomet. Kar zadeva vrhunski klubski rokomet, pa je po prvenstvu vse skupaj krenilo navzdol. Celje se je še nekaj let držalo, dvignilo se je tudi Gorenje, a v primerjavi z drugimi Slovenija, družba in njeno gospodarstvo ne zmorejo ostre konkurence ne v organizacijskem ne v finančnem smislu. Kar zadeva igralce, mislim, da nam je to prvenstvo skupaj z uspehi Celja, Prul in pozneje Gorenja v LP odprlo vrata tujine. Pred prvenstvom so redki orali ledino, potem smo slovenski rokometaši počasi prišli na dober glas, da smo kakovostni, delavni in taktično dobro podkovani. S tega vidika imajo fantje dandanes več možnosti za preboj na tuje, če tu ne dobijo priložnosti oziroma če okolica ni sposobna spremljati njihovega razvoja," je še sklenil Ficko, ki zdaj bedi nad Slovanovimi mladinci.
