Veliko mi pomeni, a prva asociacija na šport je pomanjkanje. Enostavno ni časa, ni možnosti, ni ničesar. Če se najde čas, še naredim kaj zase. Da bi se s čim resno ukvarjal, pa zadnja tri leta žal ne.
Kaj pa prej? Ali ko ste bili otrok? Ste kaj trenirali?
Seveda, in to veliko. Karate, pa seveda nogomet. Sem iz Štajerske, tam moraš trenirati nogomet. V srednji šoli sem poleg nogometa treniral atletiko, skok v daljino in sprint. Preizkusil sem se v borilnih športih, kot sta tekvondo in kikboks. Potem sem se začel ukvarjati še s triatlonom in potapljanjem na dah.
Še posebej slednje je zanimivo in mogoče tudi malo adrenalinsko?
Potapljanja ne jemljem kot nekaj adrenalinskega, to je šport, pri katerem moraš biti umirjen. Adrenalin tu ni zaželen. Tu moraš vse odklopiti, in to se mi je zdela dobra protiutež vsemu. Napor je velik, saj morajo mišice zelo delati brez svežega vnosa kisika v telo, hkrati moraš biti povsem umirjen. Moraš se znati 'odklopiti', se pripraviti v glavi. Zelo me je pritegnilo in v tem res uživam. Če najdem čas, ga spomladi in jeseni izkoristim za kakšen potop. Pozimi smučam.
Kako to, da ste se začeli ukvarjati s triatlonom?
Pri triatlonu je verjetnost poškodb veliko manjša kot na primer pri nogometu. Po 25. letu telo ni več tako zelo prožno, ni več tako enostavno, kot je bilo pri 18. (smeh) Triatlon se mi je zdel zabaven. Cestno kolo mi je že prej zelo priraslo k srcu, tek je osnova, plavanje mi je super. Ko sem prvič poskusil, sem bil navdušen. Garaš kot nor, a je prijetno. Če imam čas, grem vsako leto na blejski triatlon. Na mariborskega sem tudi rad hodil, upam, da ga bodo še kdaj priredili. Na triatlone grem kar brez treninga. Povsem zase, ne grem zato, da bi se uvrstil na stopničke, ni mi treba ničesar dokazovati. Grem zato, da uživam, ker mi je všeč, za svojo dušo.
So vam bolj všeč ekipni ali posamični športi?
Oboji imajo svoj čar. Če bi šel tekmovat, bi raje šel individualno. Ne, ker bi bil egoist, ampak ker je tam vse odvisno samo od tebe. Gre za tvoj trening, tvoje zasluge in tudi tvoje napake in breme. Sam odgovarjaš za to, kar si naredil.
Ali spremljate šport? Hodite na tekme?
Na žalost zelo malo. Velik čar je iti na nogometno tekmo, dosti manjši je, če jo gledaš doma. Svoji najljubši tekmi sem si ogledal v Allianz Areni. Med našimi stadioni, igrišči in tujimi ni primerjave. Tako je. Če hočeš v Sloveniji videti pravo tekmo, moraš iti na tekmo Maribora, hočeš nočeš, tako je. Tam je pravo vzdušje, v tem trenutku nogomet živi v Mariboru. Ko sem bil še mlajši, sem zelo rad hodil na te tekme.
Pa drugi športi?
Rad sem si ogledal kakšno tekmo košarkarske reprezentance. Zelo mi je žal, da mi ni uspelo iti niti na eno tekmo na EP. Z Edom Muričem, Gašperjem Vidmarjem in Domnom Lorbkom smo celo sodelovali, a žal jih nato nisem utegnil iti pogledat v živo. Sem zelo velik ljubitelj Zlate lisice. Še večjo željo imam po ogledu kitzbüchelskega smuka v živo. Šel bi tudi na tekmo v Wengen.
Si doma vzamete čas, da se usedete pred televizijo in si kakšno tekmo ogledate s kavča?
Niti ne, zdaj je super, ker imam možnost, da lahko vse, kar zamudim, prevrtim nazaj. Nogometna liga prvakov mi je zakon, zelo rad jo spremljam, nisem pa strokovnjak na področju nogometa. Če le najdem čas, si tekme pogledam, a na žalost jih zadnje čase bolj preletim, kot pa si jih v miru v celoti ogledam.
Kakšen navijač ste, če ste?
Seveda sem, goreč navijač (smeh). Košarke čez leto ne spremljam, a ko je potekalo EP, sem velikokrat kričal. Tudi v službi, ko smo kdaj skupaj pogledali tekmo. Vem, da me ima Lili (Žagar, op. p.) včasih polno glavo, ker zelo kričim, ko gledam nogomet. Ne razume, da se še isti trenutek, ko prižgem televizijo, popolnoma vživim, pripravljen sem kričati, če kdo zgreši stoodstotno priložnost in podobno. Ne razume, ampak to je zato, ker ona a) ni iz Maribora, b) ni moški in c) nogometa nima tako rada. (smeh)
Marko Potrč
Ali še posebej navijate za kakšno moštvo?
Za Maribor absolutno. Tu sta še Bayern in Barcelona, Bayern celo bolj, ta klub je zakon.
Aktualni evropski klubski prvaki torej! Kako ste kot njihov navijač doživeli ta uspeh?
Ah, seveda je super in fino! Še bolj me je zanimalo, kaj se bo iz tega razvilo, kako bodo letos igrali, delovali, kaj bodo prinesle spremembe v igralskem in strokovnem kadru.
Omenili ste, da ste si dve tekmi ogledali na Allianz Areni? Sta bili to tekmi Bayerna?
Ne, tam sem gledal tekmi na SP leta 2006, ki ga je gostila Nemčija. Takrat sem se zaljubil v cestno kolo, kriv je Amir Karić. Z njim sva sklenila posebno stavo. Trdil je, da mi ne bo uspelo v treh dneh priti s kolesom od Maribora do Allianz Arene. In to brez treninga. In sem šel, bilo je super. Stavila sva v etru, takrat sem bil še na radiu City. Dogovor je bil, da lahko, če mi uspe, o slovenski reprezentanci govorim karkoli hočem. Takrat naši niso odšli na SP in sem v eter dejal, da mi je za to zelo žal, a da mi je hkrati v redu, da niso šli v Nemčijo.
Zakaj to?
Nazadnje, ko so šli na SP, so se hudo skregali, eden je jokal, drugi je hotel kupiti Šmarno goro, pa še nič niso naredili. Res škoda. Zlatko Zahovič je bil vrhunski igralec, Srečko Katanec je bil super selektor, vse je delovalo, a tudi take stvari, kot so se zgodile tam, se zgodijo. Če nisi egoističen, ne moreš biti dober športnik. Marsikdo negativno reče, da je Tina Maze ego, jaz pravim, hvala bogu, da je. Brez tega ne moreš biti športnik. Karić mi je takrat očital, da ne morem tako govoriti, saj jaz nisem športnik. In iz tega se je razvila stava.
Kdo jo je dobil?
Jaz. Prekolesaril sem 550 kilometrov. Šel sem celo čez neki prelaz, kjer je bil še sneg, čeprav je bil že junij. Bilo je zelo fino. Z mano je šel še prijatelj, vseskozi so nama lahko sledili prek etra. Sem tudi tak tip človeka, da ne bi nikoli goljufal, niti pol metra se ne bi peljal v avtu, ni variante.
Kateri tekmi ste si ogledali?
Uvodno, mislim, da med Kostariko in Nemčijo, potem pa še tekmo Brazilije z Avstralijo. Brazilce sem si zelo želel videti v živo. Bilo je enkratno. Otvoritvena tekma in slovesnost sta bili razred zase.
Ali obstaja kakšna tekma ali dogodek, ki si jo prav posebej želite doživeti v živo?
Imam veliko želja. Rad bi šel na tekmo Anžeta Kopitarja, in to tako, ki bi jo odločil on v podaljšku. To so mokre sanje. (smeh) Prav tako bi si rad ogledal plavalno tekmo, kjer bi tekmovali velikani, kot je Michael Phelps. Da bi bil v bližini bazena. Ti so res pravi torpedi. Vsak, ki je kadarkoli poskušal plavati na čas, ve, da je to precej zahtevno. V vodi tudi bruhaš. Rad bi si ogledal tudi teniški dvoboj Novaka Đokovića.
Nekaj športnikov ste že omenili. Ali je še kdo, ki je na vas naredil posebej velik vtis?
Ayrton Senna. Še bolj ga cenim, od kar sem si ogledal dokumentarni film o njem. Bil je car, eno sezono je imel res smolo, ker je imel slabši dirkalnik, hkrati so mu nagajali še s političnimi igricami. Prav tako mi je eden glavnih carjev Anže Kopitar. Da prideš iz Slovenije in da imaš v glavi samo to, da se boš posvetil športu, da ne boš razmišljal o nočnih klubih, o ameriških zvezdnikih, da ne boš hodil naokoli in se nastavljal fotografom, se mi zdi neverjetno. Tudi Dejan Zavec mi je zelo všeč. Seveda, tudi Tine Maze ne smem izpustiti. Ona je podobna zgodba kot Kopitar. Rekla je ne, ko so jo eni že odpisali in pošiljali v pokoj. Rekla je ne in začela trenirati tako, kot je menila, da je treba. To mi je fantastično. In preseči dosežke Hermana Maierja ni enostavno.
Kako sicer gledate na uspehe naših športnikov?
Včasih Slovenci malo preveč pričakujemo, zelo hitro znamo popljuvati, kar ni v redu. Če za nekoga navijaš, moraš navijati tudi takrat, ko mu ne gre, ker verjameš v njega. Športniki ne morejo biti vseskozi v vrhunski formi. To ne gre. Ko je Tina slabo startala v sezono, so se vsi začeli spraševati, kaj se pa letos dogaja. Pa počakajte malo! Dajte ji možnost. Tudi če bo letos med petim in desetim mestom, pa kaj. Lani nam je polepšala vikende, spet so bili taki, kot ko so tekmovali še Bojan Križaj, Rok Petrovič in ostala garda. Ne moreš je letos kritizirati, ker je bila 18. Dokler ni smučala Tina, nismo imeli nedelj z ocvrtim piščancem in drugim tekom, v katerem smo navijali za njeno zmago. Prej smo upali, da se bo kdo sploh uvrstil v drugi tek. To je treba spoštovati.
