Med drugim si je kruh služil na Cipru, Madžarskem in Hrvaškem. Zadnje leto in pol pa 204 centimetrov visoki krilni center igra v Turčiji. V pretekli sezoni je bil član Erdemirsporja, pred začetkom letošnje pa se je preselil k Tofašu.
JURE BALAŽIĆ
rojen: 12. september 1980
šport: košarka
klub: Tofaš
država: Turčija (Bursa)
Kako je prišlo do tega, da ste se odločili kariero nadaljevati v Turčiji?
Lani poleti sem dobil dobro ponudbo, z ženo sva se pogovorila in odločil sem se, da grem še malo igrat v tujino.
V Bursi živite z družino ali sami?
Lani sem živel v manjšem mestu Eregliju, kjer ni bilo mednarodnega vrtca, zato je družina ostala doma. Med sezono so me večkrat obiskali in podobno je tudi letos. Sin bo šel naslednje leto v šolo, zato smo se odločili, da družina ostane doma, čeprav v Bursi obstajatata mednarodna šola in vrtec. So pa pogosto pri meni.
Kakšna je razlika med turško in ligo ABA?
Na večini tekem je tu zelo dober obisk, še posebej ko igraš z večjimi klubi. Podobno je tudi v ligi ABA, ko so na sporedu derbiji. Težko je delati primerjavo, ker je Turčija ogromna. Če pride v Novem mestu, ki ima trideset tisoč ljudi, na tekmo tisoč gledalcev, je to precej višji odstotek, kot če jih v Bursi s tremi milijoni prebivalcev na tekmo pride štiri tisoč. V turški ligi velja tudi pravilo, po katerem so lahko hkrati na parketu samo trije tujci. Zato mora trener kar malo razmišljati, ko postavlja igro in opravlja menjave. Tu vidim še največjo razliko.
Se kdaj zgodi, da je več tujcev na igrišču?
Ne, enkrat se je skoraj zgodilo, a je pomočnik pravočasno opozoril trenerja. S tem pravilom so manjši klubi bolj konkurenčni. Lahko si predstavljate, da Fenerbahče v turškem prvenstvu nastopa s povsem drugačno ekipo kot v evroligi. Govori se, da bi zaradi pritiska velikih klubov to pravilo spremenili. Na primer Galatasaray ima šest tujcev, na tekmi jih je lahko pet, največ trije pa istočasno na parketu. Tem klubom se zdi nesmiselno, da tujce dobro plačujejo za sedenje.
Kako ste se navadili na življenje v Turčiji?
Hitro sem se navadil na tukajšnje življenje. Seveda se način življenja razlikuje v primerjavi s tistim, ki ga poznamo mi. V Eregliju živi 150 tisoč ljudi, kar je pri nas že veliko mesto, medtem ko je to v Turčiji praktično vas. Tam ni bilo enostavno, saj nimaš kam iti, a so ljudje zelo prijazni. V Bursi je bistveno bolje, veliko mesto, v katerem ni dolgčas.
V Eregliju živi 150 tisoč ljudi, kar je pri nas že veliko mesto, medtem ko je to v Turčiji praktično vas.
Ste imeli morda na začetku kakšne težave s komunikacijo?
Ljudje slabo govorijo angleško, vendar sem se hitro naučil osnovnih turških besed, malo sem si pomagal še z rokami, pa sem se sporazumel. (smeh)
Kakšno mesto je Bursa?
Čeprav ima celotno mesto skoraj tri milijone prebivalcev, v Turčiji še vedno ne velja za ogromno mesto. Bursa je sicer velika, se pa v njej zelo hitro znajdeš. Na začetku sem kupil GPS, da ne bi imel večjih težav z orientacijo, po dveh tednih ga nisem več rabil. V mestu se križata dve veliki cesti in po njih prideš povsod. Lahko povem, da Turki obožujejo nakupovalna središča. Ko jih vprašaš, kam bi lahko šel, ti predlagajo nakupovalno središče. V mestu je nekaj lepih parkov, v bližini pa je tudi največje smučarsko središče v državi Uludag - neposredno iz mesta na goro pelje žičnica.
V katerem delu mesta živite?
Nisem neposredno v središču mesta. Igralci smo nastanjeni v četrti blizu nove dvorane, ki jo bodo dokončali naslednje leto. Na začetku sem bil kar malo šokiran, ker je dvorana za trening oddaljena dobre pol ure vožnje. To pomeni uro in pol do dve uri vožnje na dan. Ampak čez kakšen mesec se navadiš tudi na to. Za pot včasih porabim štirideset minut, včasih petnajst.
S sinom sva hodila po mestu in videla, kako je nekega človeka, ki je na prehodu za pešce tekel čez cesto, zadel avto. Medtem ko se je pobiral, se je že opravičeval vozniku. (smeh)
Živite v stanovanju ali v hiši?
Živim v stanovanju, ki mi ga je priskrbel klub.
Kako veliko je stanovanje in koliko znaša najemnina?
Najemnino plačuje klub in nimam pojma, koliko znaša. Lahko povem, da je soigralec najel prekrasno dupleks stanovanje. Je del kompleksa, v katerem imaš na vhodu rampo, notri pa bazen in teniška igrišča. Stanovanje je res luksuzno, veliko 150 kvadratnih metrov, lastnik pa ga prodaja za približno 115 tisoč evrov. V Bursi se veliko gradi, med drugim tu rasteta tako nov stadion kot nova dvorana.
Je v Bursi košarka šport številka dve, takoj za nogometom?
Nogomet je daleč pred vsem, za njim nekaj časa ni ničesar in šele nato pride na vrsto košarka.
Ali vas ljudje v mestu prepoznajo?
Niti ne. Zgodilo se mi je, da me je človek na blagajni vprašal, kje delam, in sem odvrnil, v Tofašu. Pa me je vprašal, ali sem inženir. Odvrnil sem, da ne, da igram košarko. Odgovoril je: »Aja, košarka me ne zanima,« in me odpravil po hitrem postopku. Niti potrudil se ni, da bi odigral, da je košarkarski navdušenec ali kaj podobnega. (smeh) Drugače pa v Bursi ogromno ljudi navija za največje turške klube in podobno je tudi v drugih mestih. Največje ekipe imajo daleč največ navijačev.
Imate na razpolago klubski avto?
Da, v Tofašu delajo Fiatove avtomobile, in to so tudi klubski avtomobili.
Kakšni vozniki so Turki?
V primerjavi s Slovenijo je velika razlika v vožnji, kar zadeva to, sem postal že pravi Turek. (smeh) Tu vlada urejen kaos. Ko se navadiš, kako je treba menjati vozni pas, ti ni treba gledati okoli, saj te bo voznik za tabo spustil predse. V Turčiji lahko nekoga izsiliš, da je v življenjski nevarnosti, a ne bo niti trznil. Vozniki se zelo redko razburjajo, tudi če koga prehitiš po avtobusni postaji, je to nekaj povsem normalnega. Lani sem se ustavil pred prehodom za pešce, a me je ženska na pločniku gledala, če sem normalen, saj ni upala čez cesto in takrat sem dojel, da se tega v Turčiji ne dela. S sinom sva hodila po mestu in videla, kako je nekega človeka, ki je na prehodu za pešce tekel čez cesto, zadel avto. Medtem ko se je pobiral, se je že opravičeval vozniku. (smeh)
Kruh na primer stane 0,2 evra in si ga lahko privoščijo tudi ljudje, ki nimajo veliko denarja. Za primer lahko povem, da sem napolnil nakupovalni voziček in vanj dodal še likalnik, pa sem plačal osemdeset evrov.
Kakšen je vozni park v Turčiji?
Na cesti je precej starih avtomobilov, zaradi tukajšnje tovarne je veliko fiatov. Priljubljen je model z imenom Tofaš, ki je star vsaj 25 let, ampak ga Turki zelo radi preoblikujejo, vstavijo temna stekla in podobne reči. Avtomobili višjega standarda so v Turčiji izjemno dragi, vsaj dvakrat dražji kot pri nas.
Koliko stane liter bencina?
Nekje med 1,6 in 1,7 evra.
Kako dobro Turki poznajo Slovenijo?
Ko jim omenim Slovenijo, imam občutek, da jim je kar jasno, ne mešajo nas s Slovaško. Veliko je Bolgarov, ki potem začnejo govoriti 'po naše'. Poznajo tudi naše košarkarje, ki so tu igrali.
Ste se v Turčiji morda srečali s kriminalom? Ste morda doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana s košarko?
Šel sem na trening, žena pa je z otrokoma ostala v parku. Ves čas ji je sledil avto, potem so jo spraševali, kje sem in take stvari. Nikakor ji ni bilo prijetno, zato me je počakala pred dvorano, da sem končal trening. Pozneje sem izvedel, da gre za človeka, ki spremlja tuje igralce in jih prosi za denar. To je bila edina neprijetna izkušnja.
Se močno pozna gospodarska kriza, je na ulici veliko brezdomcev, beračev?
Na ulici je mogoče videti berače, vendar se mi zdi, da tu vseeno vlada bolj pozitivno vzdušje. Dela je dovolj. Velika razlika med Turčijo in Slovenijo je v tem, da so osnovne stvari v Turčiji smešno poceni, predvsem hrana in zdravila. Toliko dražje pa so luksuzne stvari, na primer prestižni avtomobili, takšna je moja izkušnja. V Sloveniji ljudje stokajo, ker je položaj res težek, tu pa nisem dobil takega občutka.
Kako je s prehrano? Imate prek kluba obroke urejene v kakšni restavraciji ali morate za to poskrbeti sami?
Za to poskrbim sam. Domačini so mi pokazali nekaj restavracij, kjer strežejo odlično in poceni hrano. Oni temu rečejo kar mamina kuhinja. (smeh)
Kakšen delovni čas imajo trgovine, je podoben kot pri nas?
Trgovska središča so odprta vsak dan do desetih zvečer. Odprejo se ob devetih, ampak te kar malo postrani gledajo, če si takrat že v trgovini. (smeh) Tako je vse dni v tednu, le banke in lekarne ne delajo ob nedeljah.
Trgovska središča so odprta vsak dan do desetih zvečer. Odprejo se ob devetih, ampak te kar malo postrani gledajo, če si takrat že v trgovini. (smeh)
Ste morda v trgovinah naleteli na kakšne slovenske izdelke?
Mislim, da nisem, še najbližje je bila vegeta, ampak ta ni slovenska. Me je pa spomnila na dom. (smeh)
Kakšne so cene v trgovinah, če jih primerjate s slovenskimi?
Kruh na primer stane 0,2 evra in si ga lahko privoščijo tudi ljudje, ki nimajo veliko denarja. Za primer lahko povem, da sem napolnil nakupovalni voziček in vanj dodal še likalnik, pa sem plačal osemdeset evrov. V Sloveniji bi hitro prišli do številke dvesto. Zdravila so v Sloveniji petkrat dražja kot v Turčiji.
Kaj pa cene v restavracijah?
Ko greva s soigralcem Rokom Stipčevićem v restavracijo, se zelo dobro najeva za dvajset evrov in pri tem sploh ne gledava na cene. Seveda obstajajo tudi take restavracije, kjer te želijo 'obrati', ampak načeloma so
restavracije cenejše kot pri nas.
Poslušam turško različico radia ena, na kateri predvajajo trenutne hite. Teh je dobesedno sedem in jih ves čas ponavljajo. (smeh)
Če vas obiščejo znanci iz Slovenije, kaj želijo najprej videti oziroma kaj jim najprej pokažete?
Ne vem, predvsem bi veliko jedli. (smeh) Drugače pa je zelo zanimiva tržnica. Včasih je bila tu prestolnica svile, v več nadstropjih so razporejeni manjši trgi, kar je zelo zanimivo videti, tam se še vedno prodaja svila.
Kaj delate med treningi ali ko imate prosti čas?
Iskreno povedano, nič. Večino časa počivam, gledam kakšne stvari na televiziji. (smeh) Ko sem sam, se mi ne da hoditi naokrog. Kapetan moštva včasih naredi kakšen piknik in takrat se družimo, pečemo na žaru. Ko pride na obisk družina, pa je precej bolj pestro.
Ali ste mogoče okusili nočno življenje v Bursi?
Nisem, šli smo na večerjo, nočnega življenja pa nisem okusil.
Imate prijatelje tudi izven košarkarskih krogov?
Ne.
Ali na televiziji gledate turške programe in ali morda lovite slovenske programe?
Na televiziji včasih pogledam kakšno tekmo, grem pa večkrat v kino, kjer so določeni filmi opremljeni s podnapisi.
Ali berete turške časopise?
Ne, nima smisla. (smeh)
Morda poslušate turško glasbo?
Poslušam turško različico radia ena, na kateri predvajajo trenutne hite. Teh je dobesedno sedem in jih ves čas ponavljajo. (smeh)
Kako bi opisali Turke?
Turki so zelo delavni, odprti, topli in ustrežljivi. Nič jim ni težko, vedno so pripravljeni pomagati.
Kakšne so Turkinje?
Ne vem, mogoče sem že dve leti na napačnem mestu, ampak Turkinje res niso nič posebnega. Še žena pravi, da me povsem brez skrbi pusti tukaj. (smeh)
Kaj vas je najbolj navdušilo v Turčiji?
Predvsem sem prevzet nad dimenzijami. Oni se norčujejo iz tega, da ima Slovenija samo dva milijona ljudi, na drugi strani je meni zanimivo, da je mesto s 150 tisoč prebivalci tukaj praktično vas. Njihova percepcija razdalje je povsem drugačna od naše. Lani so se moji soigralci po tekmi usedli v avto in se odšli zabavat v Istanbul, do tam pa je bilo tri ure in pol vožnje. Še enkrat lahko povem, da sem navdušen nad delavnostjo tukajšnjih ljudi, to je res treba videti.
Kaj vas najbolj moti oziroma kaj pogrešate?
Včasih me moti miselnost domačih košarkarjev. Zaradi pravila, ki sem ga omenil na začetku pogovora, se mi zdi, da so turški košarkarji precej brezskrbni. Ko dosežejo določeno kakovost, imajo skoraj zagotovljeno mesto v kateri od ekip. Mogoče se motim, ampak dobil sem občutek, da so zaradi tega včasih malo preveč sproščeni, ne čutijo pravega pritiska. Ne vem, kaj bo, če se to pravilo spremeni.
Ne vem, mogoče sem že dve leti na napačnem mestu, ampak Turkinje res niso nič posebnega. Še žena pravi, da me povsem brez skrbi pusti tukaj. (smeh)
Najbolj smešen ali čuden dogodek, ki ste ga doživeli v Turčiji?
Kupoval sem vrečke za sesalec, ki jih nikakor nisem mogel dobiti. Pomagal sem si tudi s programom google translate, da bi lahko čim bolje razložil, kaj iščem, ampak mi jih ni uspelo najti. Hodil sem po trgovinah in na koncu obupal, zato sem za pomoč prosil nekoga iz kluba, ki je nato uredil zadevo. V glavnem, v trgovini, kjer prodajajo sesalce, nimajo vrečk zanje. (smeh)
Kakšne načrte za prihodnost imate?
V pogodbi imam zapisano, da lahko s klubom podaljšamo sodelovanje še za eno leto, a ne vem, kaj se bo zgodilo po koncu sezone. Prav nič ne bi imel proti, če bi ostal. V nasprotnem primeru bom poleti videl, kako in kaj naprej. Kar zadeva reprezentanco, ne morem reči nič konkretnega, s selektorjem nisva imela nobenega stika.
Bi po končani karieri morda živeli v Turčiji?
V Turčiji bi lahko živel, če bi imel tu zagotovljeno službo.
