Samo gluhemu ali slepemu se lahko zgodi, da 11. septembra 2014 stopi iz hotela na ulico blizu enega od mestnih središč Barcelone in se šele takrat ob videnem spomni, kaj se ta dan dogaja. Spoznajte Primoža Salmiča, vašega poročevalca s svetovnega prvenstva, ki se mi je v četrtek zgodilo točno to. Zadnji dan v katalonski prestolnici sem popoldne želel skočiti še v trgovino kupit kakšen spominek, ko mi je že prvi korak iz hotela prižgal alarmne zvonce v glavi. Seveda, praznik!
Že prej sem slišal, da bo ta dan na ulicah veliko ljudi, da se pripravlja zborovanje, a mi je ušlo iz misli, soba, ki ni gledala na ulico, pa ni prav nič pomagala, da bi se tega prej spomnil. Gotovo pa bi se, kajti nikakor ne bi mogel spregledati številnih ljudi ali ne slišati hrupa, ko so se začeli zgrinjati na dve aveniji.
Praznik je praznik, razen tistih nekaj "revežev", ki so morali biti v službi, ali pa tistih, ki so to sami želeli v želji po zaslužku, so vsi ostali ta dan želeli preživeti na ulici. In vzklikati, vpiti, izražati podporo, pokazati, da so tudi oni Katalonci, pokazati Španiji, da mislijo (zdaj pa zares zelo zelo) resno s svojo težnjo po samostojnosti!
GENERALKA ZA NOVEMBER
Enajsti september je katalonski nacionalni dan. Malce pri tem spominjajo na Srbe, ki poraz v 14. stoletju na Kosovem polju praznujejo z vidovdanom, ali pa navsezadnje na nas Slovence, ki smo si za največji kulturni praznik izbrali dan smrti največjega slovenskega pesnika.
Tudi Katalonci so bili na svoj nacionalni dan leta 1714 dokončno poraženi v boju s španskimi silami in po izgubljeni bitki priključeni k Španiji. A praznujejo ga zato, ker so bili poraženi v boju s številčno veliko močnejšimi nasprotniki in ker je prvi dan podjarmljenja hkrati pomenil prvi dan teženj in boja za vnovično neodvisnost. In tako že tri stoletja, v katerih se počutijo zatirane, zadušene, potlačene, in kar je še takšnih in podobnih pridevnikov, ki opisujejo življenje pod tujo oblastjo.
Točno tako ga namreč doživljajo Katalonci. Nikoli se niso počutili del Španije, nikoli to ni bila njihova domovina, vedno je tlela želja po ponovni lastni republiki oziroma državi. Letos, ko poteka 300 let od poraza, so aktivnosti še posebej velike, 11. septembru bo sledil še 9. november, ko bo potekal referendum za samostojno Katalonijo.
Četrtek je bil tako nekakšna generalka, izkaz velike volje naroda, ki želi svojo pot. "Imeli smo republiko, potem pa so prišli in počeli, kar so hoteli. Imamo svoj jezik in kulturo, to moramo braniti. Katalonski jezik je star tisoč let, starejši je od španskega," mi je goreče dejala Alicia, preden se je s svojo družbo začela pomikati naprej v sredino množice, katere število je naraščalo iz minute v minuto. Promet je bil daleč naokrog povsem ustavljen, da se je naredil prostor množici, ulice zunaj tega kroga pa zapolnjene z avtobusi iz celotne Katalonije, ki so pripeljali ljudi na shod.
Okrog 1,700.000 se jih je zgrnilo na dve aveniji, ki se na enem koncu združita in na drugem razširita, da tvorita črko v. V kot victory oziroma zmaga, v katero vsi verjamejo. "Kataloncev nas je sedem milijonov, četrtina nas je danes tukaj. Zdaj ni več poti nazaj," je zavpil Guillem. "Ta shod kaže, kako močno si želimo biti neodvisni. Z nami ne bodo več počeli, kar želijo."
Nekdo drug, ki je poslušal pogovor, je dodal: "Ne obravnavajo nas resno. Vedno so nas trepljali po ramenih in govorili, da so stvari črne. Dopovedujemo jim, da so tudi bele, a še naprej trdijo, da so črne. Prav, še nekaj časa bomo delali naprej in jih skušali narediti črne, a ne več dolgo," je odločno zavpil goreči privrženec Barcelone, kot je nazorno pokazal. A takšni so tako ali tako praktično vsi.
Barca je vsa leta tisti katalizator, ventil, prek katerega Španiji kažejo svoj odpor in jezijo madridsko oblast. "Kako neprecenljivi občutki nas prevzamejo vsakič, ko premagamo Real, vsakič ko ga pustimo za seboj. Barca je življenje, Real je smrt," je povedal mlajši moški, ki je pred tem na travo razgrnil katalonsko zastavo in zastavo Barcelone. Ali če razširimo zadnji stavek: Katalonija je življenje, Španija je smrt.
"Nikoli ne navijamo za Španijo. Vedno navijamo za vse druge, ki igrajo z njo, recimo Nizozemsko," so se ustnice razlegle v nasmeh Albertu, ko je mislil na visok poraz Španije z oranjami na svetovnem nogometnem prvenstvu. "Tudi v četrtek smo bili zelo veseli," je dodal z nič manjšim zanosom. "Nič nas ne veže na Španijo. Razen davkov in denarja, ki odteka v Madrid," je sarkastično dejal. Zveni znano?
PAU SE POČUTI ŠPANCA
Prav veliko ljudi v Barceloni četrtkovega poraza Špancev s Francozi niti ni spremljalo. Bil je predvečer praznika, pripravljali so se nanj, bili zunaj, kupovali, pa še figo jim je mar za ... Tudi to, da je v španski izbrani vrsti nekaj Kataloncev, ne prispeva k večjemu zanimanju.
"Igrajo zato, ker pač morajo. Nimajo druge reprezentance, zato jim nihče ne zameri, da nosijo španski dres," je dejal Albert in dodal zanimivo zgodbo o bratih Gasol. "Pau je izjema, on se počuti bolj Španca. Ima veliko znancev in prijateljev med pomembnimi ljudmi iz španskega vrha, po svoje mu je tudi težko, da bi se izražal v prid Katalonije. Marc pa je pred časom javno na diskreten način izrazil podporo neodvisnosti oziroma temu, da bi morali imeti pravico do tega. Drugače pa je težko najti pomembne ljudi, ki bodo rekli, da so ponosni le na to, da so Katalonci, ne tudi Španci. Zelo težko, saj bi, če bi košarkar rekel kaj takega, lahko sledila kazen, v najslabšem primeru bi se poslovil od reprezentance. Želja športnikov pa je osvajati medalje, čeprav v španskem dresu," je Albert pokazal veliko razumevanje za Katalonce v španski(h) reprezentanci(ah).
Precej manj ga je takoj bilo, ko je beseda nanesla na druge igralce v furiji. "Iskreno rečeno, mi je figo mar zanje. Španije tako ali tako ne maram. In kako naj navijam za ekipo, v kateri je neki Rudy Fernandez, ki je največji d*ek, aroganten, samovšečen Španec,« je udaril po krilu madridskega Reala, kar je najbrž samo po sebi zadostno pojasnilo, zakaj mu je Fernandez še posebej trn v peti.
Zanj Rudy pooseblja špansko državo, enake pridevnike bi lahko uporabil tudi, ko gre zanjo. "Katalonci smo in na to smo ponosni, oni pa nam ne pustijo, da smo to, kar hočemo. Španska vlada laže, kot pes teče. Problem s Katalonijo ji je le dober izgovor za številne druge težave,« je v zelo solidni angleščini razložil Albert in v naslednji sekundi že vpil skupaj z množico: "I, inde, independecia (Ne, neo, neodvisnost)!"
