Glede na to, kako so potekale priprave, da smo imeli precej težav s poškodbami, smo lahko zelo zadovoljni s to reprezentančno akcijo. Biti sedmi na svetu je vsekakor uspeh. Jure si je za cilj sicer zastavil polfinale, a zveza se s ciljem letos ni obremenjevala, bistveno nam je bilo, da ekipo pomladimo in se pripravimo na veliko bolj pomembno tekmovanje, EuroBasket naslednje leto. Mislim, da smo postavili dobre temelje za naprej. Smo pa veseli, da ostajamo med evropsko in svetovno elito. Vemo, da se je v prvih letih samostojnosti Slovenija vedno borila za napredovanje v drugi krog, potem pa smo se najprej ustalili med 16 in zdaj med osem. Mislim, da vsi živimo za to, da enkrat osvojimo kolajno, to pa je odvisno od kupa malenkosti. Morda bi nam uspelo že letos, če bi v zadnji četrtini z Litvo zadeli enega od odprtih metov.
Je bilo v dveh mesecih karkoli narobe znotraj ekipe?
Podobno kot prejšnja leta. Vedno rečem, da 30 moških na kupu ne more vzdržati toliko časa brez konflikta. Vsako leto je tako, bistveno pa je, da kakršnekoli težave že so, te ostanejo med nami in jih rešimo profesionalno ter prijateljsko hkrati. Tako je bilo tudi letos, večje težave ni bilo.
A vseeno se je veliko govorilo o vzdušju, ki naj ne bi bilo tako dobro.
Bil je neke vrste košarkarski dvoboj med igralci in selektorjem Zdovcem glede igre in sistema. Toda treba je vedeti, da Božo Maljković v letu 2011, ko je postavil nov sistem, ni bil ravno najvišje na lestvici priljubljenosti. Potem pa je leta 2012 in posebej lani, ko se je vse skupaj ustalilo in so igralci razumeli, kaj od njih pričakuje, vse potekalo super. Prepričan sem, da bo tako tudi pri Juretu. Že med prvenstvom je zadeva potekala odlično, v bistvu se že lahko veselimo akcije naslednje leto.
Drugo leto naskok ne medaljo?
Cilje bo postavil selektor.
Bo Slovenija prvi del EP igrala v Zagrebu?
Nimam še nobenih informacij, nas pa to zaradi navijačev zelo zanima. Želeli bi si, da praktično doživijo še en domači EuroBasket.
Vedno rečem, da 30 moških na kupu ne more vzdržati toliko časa brez konflikta. Vsako leto je tako, bistveno pa je, da kakršnekoli težave že so, te ostanejo med nami in jih rešimo profesionalno ter prijateljsko hkrati. Tako je bilo tudi letos, večje težave ni bilo.
Kako boste naslednje leto sestavljali načrt tekem? Selektor je rekel, da jih je bilo letos morda preveč. Se boste posvetovali?
Seveda. Zdaj se bomo tudi veliko lažje uskladili, prej so bile nekatere tekme že dogovorjene. Potovanje na Kitajsko je bilo tveganje, tega smo se zavedali in se še vedno, se pa zanj odločamo samo takrat, ko je svetovno prvenstvo, kar pomeni, da se zdaj to pet let verjetno ne bo zgodilo. Smo pa s tem, kar sem že povedal, odprli vrata mlajšim selekcijam, kar je v teh kriznih časih zelo pomembno s stališča pridobivanja denarja, navsezadnje tudi članska reprezentanca na dolgi rok na ta način ostaja med elito.
Vsako leto se posvetujete tudi s klubom Gorana Dragića. So odnosi s Phoenixom dobri?
Vsekakor. Od takrat, ko je prišlo do dogovora za igranje treh prijateljskih tekem in nato na Goranovo dodatno posredovanje petih, nismo imeli nobenih stikov, nobenega pritiska ali preverjanja. Zadnje dni prvenstva se je Goran dobil z direktorjem Phoenixa, ki je prišel v Barcelono. Bistveno je to, da je bil Goran s srcem zraven. Že takoj po zadnji tekmi sem se mu v garderobi najlepše zahvalil, ker je omogočil nadaljevanje te zgodbe. Seveda so vsi fantje pomembni, a vemo tudi, kako pomemben je Goran za reprezentanco in košarkarsko zvezo, predvsem pa za to, da se na stotine otrok vsako leto vpiše v košarkarske šole. Prav zaradi tega sem se mu iskreno zahvalil, morda še sam ne ve, kako veliko stvar je naredil, ko je letos potrdil sodelovanje na svetovnem prvenstvu, čeprav bi lahko storil drugače in mu tega verjetno nihče ne bi zameril.
Kaj pa če bo to naredil naslednje leto? Sami pravite, kako pomemben je.
Prezgodaj je še govoriti o tem. Glede na to, da se mu izteka pogodba s Phoenixom in obstaja možnost, da bo zamenjal klub, je preveč daljnosežno govoriti o tem, kaj in kako. Ena ključnih stvari pri Goranovi odločitvi za igranje na svetovnem prvenstvu, je bila tudi ta, da smo ga pustili pri miru. Obiskali smo ga med sezono in ga nato po vrnitvi v Slovenijo spet še nekaj časa pustili, da dobro premisli. Imamo nekaj mesecev pred seboj, naj se najprej odpočije, posveti družini, nato novi sezoni. Mislim, da je eden večjih uspehov te reprezentance tudi to, da so vsi igralci ostali brez poškodb. Naj tako ostane tudi med sezono in lahko bomo sestavili vrhunsko reprezentanco.
A v njej je vse večji problem višina oziroma notranja linija. Kako to rešiti?
To je ena od strateških stvari, o katerih se je treba precej pogovarjati. Vemo, da smo precej tanki pod košem, na obeh pozicijah, tako štiri kot pet. To je vprašanje za vodstvo KZS, ki se ga je treba urgentno lotiti, premisliti, in ko se bomo odločili, kako in kaj, bomo tudi sporočili naslednje korake. Vemo, da sta trenutno poškodovana Gašper Vidmar in Erazem Lorbek, da je tu še vedno Mirza Begić, ki nas je že v Litvi prosil, da bi si po dveh akcijah rad vzel premor, nikdar pa ni rekel, da ne želi več igrati za reprezentanco. To so določene odločitve, ki jih bomo morali sprejeti, seveda s polno avtoriteto Jureta, imamo pa več kot dovolj časa, da najdemo najboljšo mogočo rešitev.
Se v prihodnje na tekmah še vidite na klopi ali morda spet bolj v ozadju?
Povedal sem že, da nikoli nisem imel ambicij biti tam, niti ni bila to moja ideja, pač pa Juretova odločitev. Če si me bo še želel na klopi, bom to z velikim veseljem in spoštovanjem sprejel, če pa bo ideja drugačna, bom tudi to sprejel na enak način, s tem nimam nikakršnih težav.
Je bilo kaj drugače biti na klopi?
Lažje je. Bolj si udeležen in lažje se nadzoruješ. Ko sem v ozadju, lahko pokažem precej več čustev. Tu jih nisem mogel, sem pa pomagal po svojih najboljših močeh.
